Proizvajalci in prodajalci poudarjajo, da se zidane savne postavljajo za vedno, zato morajo biti narejene premišljeno in kakovostno, upoštevati pa je treba določene zakonitosti. Ni dovolj, da prostor le obložimo s keramiko, zapremo z vrati, ki dobro tesnijo, in namestimo parni agregat, ki ustvarja paro.

Velikost v resnici šteje!

Najprej je treba izbrati prostor, vendar je bolj kot to, kje bo savna stala, pomembna velikost. Zaradi obilice pare in vlage se ljudje v parni savni lahko počutijo utesnjene, zato mora biti prostor običajno večji, kot ga na primer potrebujemo za postavitev finske savne za dve osebi. Če nimamo dovolj prostora, je morda bolje postaviti že narejeno kabino iz poliestra za dva, kot pa zidati parno savno, pravijo v podjetju Remax, kjer načrtujejo in izdelujejo vse vrste savn. S tem se strinja tudi Tone Turk, ki prav tako izdeluje savne, in dodaja, da naj bi zidana savna merila vsaj poldrugi meter v dolžino in širino. Kje jo bomo uredili, pa ni toliko pomembno. Največkrat je to kopalnica, če je dovolj velika, lahko pa se odločimo tudi za klet ali kakšen drug prostor.

Glede na izbrani prostor in želje uporabnika bodo ponudniki savn naredili načrt. Pri konstrukciji savne je pomembna njena izolacija, izvedba stropa, natančno morata biti načrtovani tudi vodovodna in električna napeljava ter izbira parnega agregata. Pri vodovodnem sistemu mora biti predviden priključek za dovod vode v zbiralnik agregata, priključek za prho ali pipo, lahko le za hladno, lahko pa tudi za toplo vodo, ter talni sifon za odtekanje vode. Električna napeljava, ki mora biti 220- ali 380-voltna, je potrebna za segrevanje vode v zbiralniku agregata in njegovo samodejno delovanje in krmiljenje. Luči, in če želimo, tudi ozvočenje morajo biti priključeni na 12-voltno električno napetost. Druga oprema in oblika sedišč je odvisna od želja posameznika. Zidane stene savne – lahko sta dve, običajno pa so to tri stene – morajo biti obvezno obložene z vodoodporno izolacijo iz stirodurja. Izolacija, ki naj bo debela od dva do pet centimetrov, zagotavlja, da toplota in vlaga ne bosta prehajali skozi stene, temveč se bosta zadrževali v savni.

Strop: obokan ali pod kotom

Na izolacijo se nato položijo keramične ploščice. Izbira je prepuščena posamezniku, njihova kakovost pa ne vpliva na delovanje same savne. Pomembne so le zaradi estetike in prijetnejšega počutja, zato ljudje pogosto dajo postaviti različne keramične ali steklene mozaike. S keramiko naj bodo obložena tudi tla, strop pa je lahko pobarvan z dvokomponentno barvo. V Remaxu in podjetju Florida Wellness menijo, da mora biti strop obokan ali imeti vsaj naklon, da bodo lahko vodne kapljice, ki se nabirajo, z njega odtekale in ne bodo kapljale po uporabnikih. Turk pa pravi, da je v dobro izolirani savni kapljic manj, zato je strop lahko tudi raven.

Zaradi tesnjenja je zelo pomembno, kakšna vrata izberemo. Običajno so steklena, steklo pa mora biti obvezno kaljeno. Če želimo res kakovostna, potem bomo izbrali takšna iz debelejšega, kaljenega stekla, ki so težja, najbolje pa bo, če jih bomo obesili na podboj iz aluminija. Tako bomo zagotovili veliko boljše tesnjenje in preprečili povešanje vrat. Lahko pa izberemo cenejše vratno krilo, ki ga z nosilnimi elementi vgradimo neposredno v steno, vendar mora biti zato tanjše in lažje. Vsi sogovorniki poudarjajo, da zidano parno savno delamo za vse življenje, zato priporočajo kakovostne in preizkušene materiale, ki bodo zagotavljali dolgoročno, nemoteno delovanje.

To je zelo pomembno tudi pri izbiri kakovostnega parnega agregata in elektronike, ki je navadno skrita v eni od sten, zato da sta vlaga in elektrika ločeni. Parnih agregatov je več vrst. Lahko se odločimo za sistem več cevčic ali za eno debelejšo cev, skozi katero prihaja para v savno pod tlakom. Takšni agregati so lahko postavljeni tudi zunaj, cevi pa so speljane skozi steno. Lahko pa agregat postavimo v savno in para prihaja iz njega neprisiljeno, kar pomeni, da se po prostoru razteza bolj enakomerno in brez glasnega šumenja. Tretja možnost je postavitev agregata pod dvignjena tla, tako se para dviguje iz tal.

Agregati se običajno upravljajo prek krmilnih naprav, ki se namestijo na zunanji strani stene. Z njimi lahko nastavimo temperaturo vode in savne ter vlage. Tudi voda v zbiralniku se polni samodejno, lahko pa imajo še funkcijo samodejne izključitve in podobno. Ker je voda v Sloveniji trda, je dobro, če ima že agregat vgrajen mehčalec vode, nekateri vodovodni sistemi, na katere se agregat priključi, pa imajo še dodatnega. Če agregat tega nima, je dobro, če se mehčalec vode namesti na vodovodno napeljavo pri vhodu v stavbo.

Sedišče ne sme biti mrzlo

V velikih javnih parnih savnah so sedišča običajno zidana in obložena s keramiko. Takšna so lahko tudi v domači savni, če je za to dovolj prostora. Sogovorniki pa poudarjajo, da morajo biti oblikovana tako, da se na njih ne zadržuje voda, poleg tega naj bi bila ogrevana. Občutek sedenja na mrzli keramiki je v topli savni še posebno neprijeten, zato se sedišča lahko priključi na obstoječe ogrevanje drugih prostorov ali pa se napelje enak sistem, kot je talno ogrevanje. Če za zidana sedišča ni dovolj prostora, lahko namestimo manjše lesene ali plastične stole, ki jih je mogoče dvigniti in prisloniti k steni. Zelo dobra rešitev, če savno hkrati uporabljamo kot kabino za prhanje.

Za dodatno ugodje namestimo luči, ki so lahko navadne ali pa izberemo nekoliko dražje z monokromatsko svetlobo različnih barv, ki pričara pridih orienta. Dodamo lahko še ozvočenje ter posodice za zelišča in eterična olja. Obvezen del opreme pa je voda za hlajenje. Zadošča ročka za prho s hladno vodo, če imamo več prostora, pa je v savni lahko umivalnik s pipo ali celo manjši vodnjak, iz katerega prijetno žubori.

Parno savno lahko ob nasvetih strokovnjakov sezidamo in z izolacijskimi ploščami obložimo sami, spretni lahko celo sami položijo keramiko in namestijo vrata. Elektrika in vlaga pa nista prijateljici, zato ponudniki poudarjajo, da naj agregat namestijo in priključijo strokovnjaki.

Če nimamo dovolj prostora ali ker je tako bolj preprosto, lahko kupimo kabino iz poliuretanov, v kateri je že nameščena vsa oprema za prhanje in savnanje ter vodno masažo. Opozoriti je treba, da ne glede na ceno takšne kabine s časom porumenijo. Tega ne moremo preprečiti niti z rednim čiščenjem, saj se poliuretanskih sten ne sme drgniti in na njih uporabljati agresivnih abrazivnih čistilnih sredstev. Poleg tega se v šobah za masažne curke nabira vodni kamen in vsaj vsaki dve leti je potrebno vzdrževanje. Rešitev je lahko dražja kabina, ki ima stene iz kaljenega stekla, vsa druga oprema pa je iz aluminija. Običajno imajo takšne kabine vgrajen sistem za samodejno čiščenje vodnega kamna po vsaki uporabi. Seveda pa je cena takšni sodobnosti in naprednosti primerna, približno 2,5 milijona tolarjev.

Delo in dom, 1. marec 2006