Proizvajalci kopalniške opreme ponujajo raznoliko sanitarno keramiko, s katero se da dobro izkoristiti prostor. Ne glede na velikost kopalnice pa je nekaj kosov sanitarne keramike nujnih. Med njimi je zagotovo umivalnik. Zanj bi lahko rekli, kolikor kopalnic in okusov, toliko različnih modelov. Na to, kakšnega bomo izbrali (enako velja za drugo opremo), vpliva tudi število družinskih članov. Čeprav se marsikdo preprosto odloči za belega keramičnega, ni odveč premisliti še o drugih možnostih. V osnovi lahko umivalnike razdelimo na vgradne, samostoječe in nasadne. Slednji so postali priljubljeni v zadnjih letih. Nameščeni so lahko na pult, omarico s predali ali policami. Pult naj bo iz vodoodpornih materialov. Ob umivalniku tako pridobimo še odlagalno površino na vsaki strani, ki pa je odvisna od velikosti pulta oziroma omarice. Podobno odlagalno površino dobimo pri umivalnikih, ki so vgrajeni v omarice. Samostoječi pa so pritrjeni na steno, v spodnjem delu se običajno skriva odtočna cev. Med materiali prevladuje keramika, vse večja je tudi ponudba umivalnikov iz umetnih mas, na primer kerrocka in coriana, najdemo še različice iz stekla, kovine, naravnega kamna, marmorja. O dimenzijah pa je zaradi različnih oblik (od okroglih, ovalnih,do pravokotnih, kvadratnih in tudi bolj klasičnih, zaobljenih le na eni strani) in pestre ponudbe kar težko govoriti. Začne se pri dobrih 40 centimetrih širine oziroma premera. Če kopalnico uporablja več ljudi, je morda bolje kot en večji umivalnik postaviti dva, seveda če to prostor dopušča. Nekateri mojstri priporočajo, naj bo osna razdalja med umivalnikoma, ki sta postavljena na isti pult, 90 centimetrov, da ju bosta dva hkrati laže uporabljala. Priporočljiva višina umivalnika je približno deset centimetrov pod skrčenim komolcem uporabnika (to je od 85 do 90 centimetrov).

Prha

Prha ali kad? Če je dovolj prostora, naj bosta v kopalnici obe. Prva bo za hitre osvežitve, druga za sproščanje po napornem dnevu. Marsikdo se že odloči za prho, ki je obložena s keramiko, od drugega dela kopalnice pa jo ločijo steklena stena in vrata. Pri klasični postavitvi so standardne dimenzije 80 x 80 centimetrov in 90 x 90 centimetrov, na voljo pa so tudi večje. Oblika je lahko kvadratna ali polkrožna. Običajna višina znaša 180 do 190 centimetrov, ki ji je treba prišteti še višino tuš kadi. Takšne prhe so izdelane iz alu okvirja in drsnih vrat. Slednja so lahko iz kaljenega stekla (debeline 3 do 6 milimetrov), cenejše različice pleksija. Pri tanjših izvedbah je steklo vpeto v alu okvir, pri debelejših pa ima ležaje.

Poleg omenjenih klasičnih prh obstajajo še druge različice, na primer z različnimi nastavki za masažo, aroma- in kromoterapijo in še kaj.

Kad

Odločitev, ali kad ali kabina za prhanje, je zagotovo težka. Tudi če se ponavadi prhamo, si zagotovo včasih zaželimo namakanja v topli peneči se vodi. V manjšem prostoru se lahko odločimo za kad v kombinaciji s prho.

Izbira kadi je izjemna. So ovalne, okrogle, kotne, v kombinaciji s prho, prostostoječe ali vgradne. Najpogosteje so emajlirane ali iz različnih umetnih mas, na primer iz akrila. Standardne mere za ovalne ali pravokotne so 160 ali 170 centimetrov dolžine in 70 širine, obstajajo pa tudi manjši modeli za majhne prostore, na primer 140 ali celo 120 centimetrov. Kotne izvedbe so najpogosteje 140 x 140 centimetrov, lahko pa tudi 120 x 120 cm.

Tako pri kadeh kot prhah, še zlasti če smo si omislili razne nastavke za prhanje in podobno, je zelo pomembno, da podjetje jamči za svoj izdelek in zagotovitev rezervnih delov, pa tudi, da montažo prepustimo strokovnjaku, ki bo to kakovostno opravil, saj si tako zagotovimo dobro delovanje in po potrebi servis.

Bide in straniščna školjka

Bide uporabljamo za umivanje intimnih delov in nog, pred leti je bil skoraj nepogrešljiv del kopalnic, v sodobnejših pa ga redkeje opazimo. Če imamo dovolj prostora, vseeno ne bo odveč. Pritrjen je lahko na steno ali stoji na tleh. Običajno je ob straniščni školjki, med njima pa naj bo vsaj 30 centimetrov razmika. Praviloma je izdelan iz keramike. Prav tako straniščna školjka. Ta je lahko viseča oziroma pritrjena na steno in ima podometni oziroma v steno vgrajen kotliček, pri katerem ni nobenih vidnih cevi in priključkov. Zaradi tega sistema je tudi splakovanje, ki je enako (odvisno od proizvajalca in njegove ponudbe) kot pri klasičnih kotličkih, tišje. Lahko pa je školjka pritrjena na tla in se od viseče razlikuje le po načinu montaže (vijačenje v tla). Pritrditev je pri večini modelov bočna v tla. Podometni kotlički so v osnovi enaki kot za visečo školjko z nekaj razlikami v spodnjem delu. Odtok lahko speljemo v tla ali v zid. Obstaja pa tudi tako imenovani monoblok sistem, pri katerem je kotliček del školjke. Zelo podobno klasičnemu sistemu z nadometnim kotličkom.

Armature

Proizvajalci armatur najvišjega cenovnega razreda za oblikovanje najemajo priznane oblikovalce. Temu primerna je cena njihovih izdelkov, saj poleg kakovosti plačamo blagovno znamko in avtorja oblike. A tudi armatura brez zvenečega imena mora zadostiti nekaterim kakovostnim merilom. Najprej je pomembno, iz kako kakovostnih delov je sestavljena ter iz kako kakovostnega materiala oziroma zlitine je njeno ohišje. Sestavni del je kartuša, to je centralni regulacijski mehanizem, s katerim nastavljamo pretok vode ter njeno temperaturo. Od nje je odvisno, kako dolgo bo armatura brezhibno delovala. Kakovostna kartuša naj bi zagotovila 100 tisoč zapiranj in odpiranj.

Pri termostatskih armaturah je najpomembnejši element termostatski regulirni mehanizem, ki se mora hitro odzvati na vsako spremembo temperature vstopne vode, hkrati pa mora biti odporen na vodni kamen. To je izjemno pomembno, kadar sta v stanovanju odprti dve pipi hkrati. Kakovosten termostatski mehanizem se bo samodejno odzval, tako da bo iz prhe še vedno tekla voda s temperaturo, ki smo jo prej nastavili. Tudi pri elektronskih armaturah je bistveni sestavni del samodejni preklopnik, ki ga nekateri imenujejo kar elektronska kartuša. Ta s svojo uporabnostjo in trajnostjo določa kakovost delovanja armature, torej pretok in temperaturo vode. Pomemben element so tudi perlatorji. To so mrežice na koncu cevi, skozi katere priteče voda. Narejeni morajo biti iz kakovostnih materialov in čim bolj odporni na vodni kamen.

Ohišje in ročica kakovostnih armatur sta iz medenine. Pri tem pa je zelo pomembna kakovost zlitine. V njej sta običajno uporabljena svinec in nikelj, ki sta v večjih količinah lahko zdravju škodljiva. Evropski standardi predpisujejo najvišjo dovoljeno mejo vsebnosti teh dveh kovin in v zlitinah evropskih proizvajalcev sta zajamčeno v dovoljenih mejah, kar pomeni, da ne presegata 1,7 odstotka. Kakovost ohišja in ročice je odvisna tudi od debeline stene. Armature s tanjšimi stenami so bolj porozne, hitreje začnejo puščati, slabše tudi prenesejo večji tlak vode. Regulirni mehanizmi so lahko narejeni iz keramičnih ploščic in kakovostnega termoplasta, pri rozetah se lahko uporablja posebna plastika, ki je primerna za kromanje.

Delo in dom, 27. februar 2008