Prenoviti star objekt je velikokrat dražje kot zgraditi novega. A če se izkaže, da je stara gradnja kakovostna, je rušenje nesmiselno, je prepričan Jože Drofenik, direktor podjetja Sloving, ki je bilo investitor prenove leta 1950 zgrajenega objekta na Golniku, v katerem je bilo nekdaj 120 samskih sob in stanovanj (zdaj jih je 48). Stavbo, ki že lep čas ni bila v uporabi, so sprva nameravali podreti in zgraditi novega, a je Drofenik po temeljitem ogledu ugotovil, da je kakovostno zgrajena in da jo je prejšnji lastnik, Bolnišnica Golnik, dobro vzdrževal.

Polna opeka in leseni stropi

Obodni zidovi iz polne opeke, ki zelo dobro akumulira toploto, so bili v prvi etaži debeli 56 centimetrov, v drugi 46, v tretji pa 36, in kar je najbolj pomembno, bili so dobro ohran­jeni. Drofenik se je po posvetu s številnimi strokovnjaki, med katerimi so bili gradbeniki, statiki in energetiki, odločil, da rušenja ne bo, ampak da bo danosti obstoječega objekta izkoristil pri nadgradnji v sodoben, energijsko varčen objekt.

Lesene medetažne plošče so nadomestili z armiranobetonskimi, streho pa toliko dvig­nili, da so pod njo pridobili še dovolj višine za četrto etažo (postreha je bila namreč pred tem popolnoma neizkoriščena). V vseh stanovanjih so stropi po prenovi ostali visoki 275 centimetrov, v novi mansardi pa so visoki 250 centimetrov. Ostrešje so pustili, saj je bilo dobro ohranjeno, streho podeskali, izdelali zračne kanale, namestili folijo in toplot­no izolirali s 25 centimetri kamene volne.

Oken zaradi videza stavbe niso pomikali na zunanji rob zidu, so pa zato poskrbeli, da ne predstavljajo toplotnega mostu. Okrog in okrog odprtin so odbili del zidu, da so pridobili dovolj prostora za petcentimetrski sloj izolacije iz ekstrudiranega polistirena (XPS) na špaletah. Zunanje zidove v spodnji etaži so izolirali z 20 centimetri ekspandiranega polistirena (EPS), v zadnji, kjer so zidovi tanjši, pa s 30 centimetri.

Letni strošek za ogrevanje do 160 evrov

Po prenovi, ki je bila končana v dobrem letu (dela so začeli marca 2009), je v objektu 48 različno velikih stanovanj. Tista na vzhodni strani imajo montažne balkone, s čimer se je investitor izognil nastanku toplotnih mostov, v kotlovnici pa stojita nizkotemperaturni 140-kilovatni plinski kotel in 1200-litrski zalogovnik za toplo vodo. Poraba toplote za ogrevanje v prenovljenem objektu je manjša za 80 odstotkov, pravi Drofenik. Nekdaj so za ogrevanje porabili 82 ton premoga na leto, nato od 65.000 do 85.000 litrov kurilnega olja, zdaj pa, preračunano v kurilno olje, okrog 16.000 litrov tega energenta, medtem ko so izpusti ogljikovega dioksida manjši za približno 200 ton. Izračunana poraba toplote za ogrevanje celotne stavbe z neto uporabno površino 3035 kvadratnih metrov je bila 32 kWh/m2, zaradi dodatnih ukrepov, kot so debelejša toplotna izolacija in kakovostnejše stavbno pohištvo z majhno toplotno prevodnostjo, pa je poraba toplote manjša, med 22 in 24 kWh/m2, pravi Jože Drofenik. Letni strošek za ogrevanje 52 kvadratnih metrov velikega stanovanja je tako od 70 do 160 evrov.

Po korakih do pasivnega standarda

Za prenovo pred letom 1900 zgrajenega večstanovanjskega objekta v pasivnem energijskem razredu pa se je odločil Mili Savić, direktor podjetja Calculus, ki je bilo investitor projekta. Pravzaprav so v pasivnem standardu prenovljena štiri stanovanja v prvem nadstropju in mansardi, medtem ko je pritličje, kjer so poslovni prostori, nizkoenergijsko, saj ni bilo mogoče toplotno izolirati temeljne plošče. Gre za prvi večstanovanjski objekt pri nas, prenovljen v pasivnem standardu.

Savić se je za tako celovito prenovo odločil, ker je dobil zagotovilo, da je to mogoče izpeljati, poleg tega se je pokazalo, da za takšna stanovanja obstaja interes in je zanje še pred začetkom del našel kupce. Če jih ne bi imel, se ne bi podal v projekt, pravi. Kupce je brez težav našel tudi zato, ker so bili ob nakupu upravičeni do 250 evrov nepovratnih sredstev za kvadratni meter stanovanja (za največ sto kvadratnih metrov). Sama obnova z vidika izvedbe ni bila zahtevna, pravi sogovornik, saj se je prej natančno pozanimal, kaj vse je treba narediti in kako, da bi dosegli pasivni razred. Projektant in investitor sta z računalniškim programom PHPP iskala najboljše rešitve in optimalno razmerje glede na stroške. Savić je skrbno izbiral izvajalce in se ves čas obnove redno srečeval z njimi na tedenskih sestankih. Če bi se še enkrat lotil takega projekta, bi zagotovo izbral iste ljudi, odločno pove. Vsa dela so namreč potekala po dogovoru, zato so bila končana v zelo kratkem času – prenova se je začela 17. julija lani in končala 15. decembra. Če zima ne bi bila tako huda, bi lahko končali že prej, pravi sogovornik, ki se je v eno izmed stanovanj vselil na božični večer istega leta.

Stavba je pravilno orientirana

Najprej so za poldrugi meter dvignili streho, da so po celotni površini mansarde pridobili stojno višino. Streha je prezračevana in toplotno izolirana z 32 centimetri toplotne izolacije. Nato je prišla na vrsta menjava stavbnega pohištva. Okna in vrata iz PVC s trislojno zasteklitvijo so pri vgradnji s tesnjen­jem v treh ravneh pomaknili na zunanji rob obstoječega zidu. Če tega ne bi storili, špalet ne bi mogli dovolj izolirati in bi na tem mestu nastali toplotni mostovi, pravi sogovornik. Da bi bilo v prostorih dovolj svet­lobe, so okna na južni strani podaljšali do tal, tako da imajo zdaj francoske balkone. Na vseh so zunanje rolete na električni pogon. Da je bila preobrazba v pasivni objekt sploh mogoča, je veliko prispevala ustrezna orientiranost same hiše in zastekljenih površin, ki so večinoma obrnjene proti jugu, s čimer je pozimi zagotovljeno pasivno ogrevanje.

Zidove iz modularne opeke, ki so bili že izolirani s petimi centimetri EPS, so dodatno izolirali s 25 cm grafitnega EPS. Na stropu v poslovnem prostoru so namestili deset centimetrov izolacije iz kamene volne ter tako ločili pasivno etažo od nizkoenergijske.

V vseh prostorih je urejeno nizkotemperaturno talno ogrevanje, katerega cevi greje 30-kilovatni kotel na pelete. V kotel jih iz skladišča dovaja polž, v skladišče pa jih je mogoče stresti neposredno iz cisterne. Na steni v hodniku pred kurilnico so namreč naredili dve odprtini – eno za dovod peletov, drugo za odvod prahu. Kotel ogreva še 800-litrski vodni toplotni zbiralnik in 500-litrski bojler za sanitarno vodo.

Izračuni kažejo, da je treba za kvadratni meter površine zagotoviti 13,8 kWh toplote na leto, kar glede na ogrevanje s peleti pomeni letni strošek 0,7 evra za kvadratni meter oziroma 70 evrov za sto kvadratnih metrov veliko stanovanje. Letošnjo zimo so bili sicer stroški precej višji, ker so pred vselitvijo zaradi sušenja tlakov na polno ogrevali prostore, hkrati pa so imeli na stežaj odprta vsa okna.

V vsakem stanovanju je urejen samostojni prezračevalni sistem z rekuperacijo toplote. Centralni rekuperator je nameščen v kopalnici, zajem zunanjega zraka in odvod notranjega pa je na fasadi. Cevi prezračevalnega sistema so v stanovanjih speljane pod spuščenim stropom. Celotna obnova je bila sicer za približno 200.000 evrov dražja, kot bi bila klasična, ki bi ustrezala minimalnim standardom o energijski varčnosti. A se je splačalo, pravi Mili Savić. Ne samo zaradi majhnih stroškov, ampak tudi in predvsem zaradi bivalnega udobja.