Lesnopredelovalna industrija se je v času izrazite recesije znašla v težavah in potrebuje ciljno usmerjeno državno finančno pomoč pri prestrukturiranju in pospeševanju razvoja. Njena rast lahko namreč pozitivno vpliva tudi na druge panoge, ki so z njo direktno in indirektno povezane.

Energetska politika Evropske unije si je postavila energetske in podnebne cilje. Cilj za leto 2020 je pridobiti 20 odstotkov energije iz obnovljivih virov, do leta 2030 naj bi se delež dvignil na 27 odstotkov, s čimer bi pomembno zmanjšali izpuste toplogrednih plinov. Pri pridobivanju energije iz biomase pa dosegajo najnižje vrednosti izpustov prav peleti.

Drugi razlog za naraščajočo uporabo biomase za ogrevanje stavb in sanitarne vode so subvencije, ki jih Eko sklad Slovenije namenja za nakup kurilnih naprav na lesno biomaso. Medtem ko se investira v nakup kurilnih naprav, pa ni investicij v proizvodnjo najustreznejšega energenta, peletov. Posledica tega so absurdne razmere, ko se v sodobnih pečeh kurijo peleti, za katere je bil les posekan v Sloveniji, predelan v Avstriji in ponovno uvožen v Slovenijo.

Poleg tega da proizvodnja peletov v Sloveniji ne dohiteva porabe, je slabša tudi njihova kakovost. Po podatkih Gozdarskega inštituta se pri testiranju kakovosti peletov v kakovostni razred A1 ni uvrstil noben vzorec slovenskega proizvajalca. Med žagarskimi podjetji smo na Fakulteti za management Univerze na Primorskem v okviru magistrske naloge v začetku leta 2016 opravili raziskavo, katere namen je bil, da ugotovimo kakšna je pripravljenost podjetij po izdelavi peletov in kje vidijo težave pri realizaciji postavitve peletne linije. V anketo je bilo zajeto 114 slovenskih podjetij. V 23 odstotkih so nam odgovorili, da so že razmišljali o izdelavi lastne linije za izdelavo peletov. Največjo težavo vidijo v pomanjkanju finančnih sredstev za investicijo, sledi pomanjkanje prostora in prenizka prodajna cena peletov. Drugi dejavniki so manj izraziti.

Rezultati kažejo, da v tej vrzeli interes za izdelovanje peletov v Sloveniji obstaja, vendar imamo precej manjših žag, ki finančno ne zmorejo investicije 230.000 evrov v peletno linijo z zmogljivostjo izdelave približno 500 kilogramov na uro. Takšen bi bil strošek linije v primeru, da bi imeli zagotovljene poslovne prostore. Primeren prostor za namestitev je okoli 110 m2. Poleg žagarskih podjetij je tu še ogromno mizarskih podjetij, ki imajo še večji potencial za to investicijo.

Delovati bi morali bolj celovito in se usmeriti v lesnopredelovalne panoge z višjo dodano vrednostjo, ter izkoristiti vse lesne ostanke. Trg z lesom je neorganiziran zaradi lastniške razdrobljenosti gozdov, manjka nam celostni razvoj lesnopredelovalne industrije. Če jo ponovno oživimo, se bo povečala poraba lesa, povečali se bodo lesni ostanki in s tem se lahko poveča proizvodnja lesnih peletov, da jih bomo proizvedli več, kot jih porabimo. Skratka skleniti moramo krog in oblikovati povezavo, ki bo povezovala lastnike gozdov, lesno industrijo in na koncu še vse lesne ostanke predelati v kakovostno kurivo, pelete.