Glavni razlog za takšno izbiro je bilo po besedah Romana Novaka, predsednika planinskega društva (PD) Vrhnika, to, da se njihovo planinsko zavetišče z električno energijo oskrbuje s fotovoltaičnimi paneli. Ker so v zimskem delu leta pogosta daljša obdobja brez sonca, njihova zmogljivost ne bi zadostovala za malo komunalno čistilno napravo (MKČN), ki za delovanje potrebuje elektriko. Poleg tega je izbrana naprava nemškega proizvajalca Biorock zaradi uporabljene tehnologije prečiščevanja vode v bioreaktorju primerna tudi za objekte, ki so naseljeni samo občasno.

Brez gradbenega dovoljenja, a z vodovarstvenim soglasjem

Za kočo na Planini nad Vrhniko, ki je odprta le ob koncih tedna, so izbrali čistilno napravo z zmogljivostjo do 5 PE (populacijskih enot), kakršna bi bila primerna za družino z največ petimi člani. Prej so odpadne vode iz stranišč in kuhinje odtekale v dvoprekatno pretočno greznico. MKČN z zmogljivostjo do 50 PE po zakonu sodijo med enostavne objekte, zato zanjo niso potrebovali gradbenega dovoljenja, ker pa stoji koča na zemljišču, uvrš­čenem v drugo kategorijo vodovarstvenih območij (s strožjim režimom varovanja), so morali na Agenciji za okolje RS pridobiti vodovarstveno soglasje. Zanj so lahko zaprosili na podlagi analize tveganja za onesnaženje podtalnice. Po priključitvi naprave morajo o tem zgolj obvestiti lokalno komunalno službo, saj naprava s certifikati dokazuje, da zadošča zakonskim normativom.

Čistilna naprava, v kateri poteka aerobno čiščenje odpadne vode (brez dodajanja kemikalij), je sestavljena iz dveh ločenih rezervoarjev iz HDPE-plastike, ki sta med seboj povezana s cevmi, iz nje pa prečiščena voda odteka v ponikalni sistem, za katerega so izbrali ponikalne tunele proizvajalca Otto Graf iz Nemčije iz enakega materiala. Prvi del čistilne naprave predstavlja predrezervoar, v katerega se steka voda s fekalijami. V njem poteka mehansko predčiščenje, v drugem delu, bioreaktorju, pa vodo prečistijo mikroorganizmi. Čistilna naprava je v celoti vkopana in prekrita z zemljo, iz nje gledata približno pet centimetrov visoka pokrova rezervoarjev, pokrovček s predfiltrom ob prvem rezervoarju in tulec s plovcem ob bio­reaktorju, ki opozarja na previsoko raven vode v ponikalnem sistemu, poleg tega pa dve prezračevalni cevi, po katerih se v napravo dovaja zrak oziroma ustvarja njegov naravni vlek. Zaradi konfiguracije terena, na katerem stoji koča, je čistilna naprava vkopana nekaj metrov od stavbe; ena prezračevalna cev premera 110 milimetrov in visoka štiri metre vodi iz zemlje nad bioreaktorjem in so jo speljali ob lesenem drogu, kakršni se uporabljajo za električne vode, druga pa je speljana iz odtočne cevi pri stranišču navpično skozi streho. Roman Novak pove, da bodo teren, iz katerega gledajo našteti deli, spomladi zatravili in ogradili. Površina nad vkopano čistilno napravo v njihovem primeru namreč ni povozna; za to bi jo morali utrditi s posebej izvedeno betonsko ploščo.

Zrak kroži brez pomoči elektrike

Kako deluje samodejna čistilna naprava na Planini? Glavna razlika med tistimi, ki delujejo brez elektrike, in električnimi čistilnimi napravami je v načinu, kako v notranjost dovajajo zrak, potreben za delovanje, razloži Zdravko Skubic, direktor podjetja Armex armature iz Ivančne Gorice, ki je dobavilo čistilno napravo. Pri električnih to vlogo oprav­ljajo kompresorji in puhala, pri samodejnih pa vse poteka z naravnim vlekom zraka. Poleg tega, dodaja, se voda pri biološki napravi, ki so jo vgradili na Planini, skozi cevni sistem in rezervoarja pretaka s silo gravitacije in ne potrebuje črpalk.

»V prvem delu naprave se odpadna voda prečisti z usedanjem, potem pa se po sistemu cevi od zgoraj preliva v drugi, reaktorski del, v katerem poteka aerobni (v prisotnosti kisika) proces razgradnje, enak kot v naravi, le da je veliko hitrejši. V tem delu naprave so namreč vreče z biofiltrskim materialom, ki predstavljajo življenjski prostor za mikroorganizme. Ti se pojavijo in začnejo množiti z uporabo čistilne naprave oziroma prisot­nostjo fekalij že v nekaj dneh, medtem ko začnejo pri električnih napravah polno delovati v mesecu do dveh. Razlog za počasnejši proces biološkega čiščenja pri električnih je v tem, da so večinoma brez biofiltrskih nosilcev, medtem ko predstavljajo ti v samodejnih napravah več deset tisoč kvadratnih metrov površin, ki so življenjski prostor za mikroorganizme. Njihov razvoj še pospešijo encimi, s katerimi je prepojen biofiltrski material,« pove sogovornik. Prav zaradi opisane lastnosti so samodejne naprave primernejše za objekte, ki so bolj neredno obiskani.

Po Skubičevih besedah si lahko ljudje po namestitvi čistilne naprave ponikalni sistem uredijo tudi sami, vendar je izkop velike jame in navoz kamenja in peska vanjo velikokrat večji strošek od kupljenih sistemov. Ti so ponavadi lahki in imajo visoko nosilnost. Po Novakovih besedah so za kočo na Planini izbrali pet sestavljivih ponikalnih tunelov z zmogljivostjo po 300 litrov.

Gradbena dela

Ob planinski postojanki na Planini nad Vrhniko je predstavljal izkop zaradi skalnatega kraškega terena kar veliko delo in precejšnje stroške. Za predrezervoar dolžine 140 centimetrov, širine 115 in višine 210 centimetrov, bioreaktor dimenzij 115 x 115 x 210 cm in cevni sistem brez ponikalnega tunela je bila potrebna skoraj štiri metre dolga in več kot dva metra globoka jama. Ravno dno so utrdili z betonom, oba rezervoarja sta postavljena v istem nivoju, na padec pa so morali biti pozorni zaradi višine iztoka iz objekta in vtoka v predrezervoar. Padec je lahko največ eno- do dvoodstoten, pove Roman Novak. Ker mora prečiščena voda iz ponikalnega sistema počasi prehajati v tla, so morali ponikalne tunele postaviti na plast peska z granulacijo od 8 do 16 milimetrov, ga pokriti z gradbenim filcem, da se reže ne bi zamašile, in potem prekriti z zemljo. Nad rezervoarja so po priporočilih proizvajalca nasuli 60 centimetrov zemlje.

Vzdrževanje in stroški z njim

Po besedah Romana Novaka so se v PD Vrhnika za samodejno biološko čistilno napravo odločili tudi zato, ker nima dragega in zahtevnega vzdrževanja. Po izračunih glede na obremenitev bo treba praznjenje predrezervoarja, v katerem se useda blato, pri komunalni službi naročiti na tri do štiri leta, po petih do sedmih letih pa bo treba z vodo pod pritiskom sprati zgornji sloj biofiltrskih vreč (druga možnost je zamenjava z novimi). Tudi sprotno vzdrževanje bo minimalno, zahtevalo pa bo pozorno spremljanje delovanja, saj naprava nima sistema elektronskega opozarjanja na težave. Občasno bo treba pogledati v tulec predfiltra in morebitne nečistoče na filtrski krtači v njem očistiti s čisto vodo ter preveriti, ali se signalni plovec ni morda dvignil. To bi namreč pomenilo, da je v bioreaktorju preveč vode, najpogosteje zaradi zamašenega ponikalnega sistema. Ker iz sistema prezračevalnih cevi ob normalnem delovanju naprave ne sme smrdeti, pa bi bil opozorilo že neprijeten vonj.

Morebitna ovira pri postavitvi opisane samodejne čistilne naprave bi bil lahko po besedah Zdravka Skubica za 90 centimetrov nižji iztok v ponikalni sistem v primerjavi z električnimi (v tem primeru bi utegnile povzročiti težave visoke talne vode) in večmetrske prezračevalne cevi. Po njegovih izračunih pa je prihranek pri stroških za vzdrževanje takšne naprave z zmogljivostjo, kakršno imajo na Planini, v desetih letih več kot 2000 evrov. Ne gre samo za to, da v primerjavi z električno napravo prihranimo od 40 do 50 evrov na leto za energijo, za samodejno napravo, ki jo nadzorujemo sami, ni niti letnih niti redkejših velikih servisov, saj nima mehanskih delov. Prihranjena nam je tudi menjava puhal oziroma kompresorjev, ki je pri električnih napravah potrebna v kakem desetletju, poleg tega je treba redkeje prazniti blato iz prvega rezervoarja, saj so ti pri samodejnih napravah praviloma večji, kar pomeni tudi manjši strošek praznjenja.