Kmetijske površine po vsem svetu se razprostirajo na skupaj petih milijardah hektarov. Za vzgojo zadostnih količin surovin za proizvodnjo bioplastike se jih uporablja manj kot 0,006 odstotka, kar je malo, glede na njeno uporabnost in pozitivne lastnosti.

Večina kmetijskih površin na svetu je pašnikov (70 odstotkov), obdelovalne zemlje je 30 odstotkov, površin, namenjenih hrani in krmi, 27 odstotkov, za uporabo materialov sta na voljo dva odstotka ter odstotek za biogoriva. V dveh odstotkih najdemo tudi nasade za proizvodnjo bioplastike. Leta 2011 je bilo takšnih površin 300.000 hektarov ali 0,006 odstotka, kar je zanemarljivo malo.

Ne gre za tujke v naravi

Bioplastika je plastika, ki je biorazgradljiva in/ali izdelana iz naravnih surovin. Mikroorganizmi jo prepoznajo kot hrano in jo presnovijo do produktov, kot so ogljikov dioksid, voda in biomasa. Med najbolj razširjenimi je uporaba biorazgradljivih vrečk v gospodinjstvih. Biorazgradljiva plastika se uporablja za proizvodnjo embalaže, pribora, kozarčkov in krožnikov za enkratno uporabo. Najdemo jo v plenicah, v kmetijstvu, v folijah za prekrivanje pridelkov na vrtovih, v lončkih za lončnice ter v mnogih ekoloških izdelkih. Ti izdelki začnejo razpadati po daljšem času, pod pogoji industrijskega kompostiranja: aerobnega (kompostiranje) in anaerobnega (bioplin), sicer pa so enako obstojni kot tisti, narejeni iz nebiorazgradljive plastike.

Koliko časa poteka razkroj biorazgradljive plastike in v katere zabojnike jo odvržemo, si lahko preberete v današnji tiskani izdaji Dela ali na www.delo.si.