Tega mu niti ne bi bilo treba reči, saj se levo in desno od dovoza, ki se zaključi v zdaj suhem travišču Ljubljanskega barja, vrstijo kupi odpadkov in njihova kurišča. Območje ob neposredni meji s Krajinskim parkom Ljubljansko barje, na katerem so številne varovane rastlinske in živalske vrste, je bogato tudi z divjimi odlagališči.
V registru, ki je bil izdelan za potrebe akcije Očistimo Slovenijo v enem dnevu 2010 in se odtlej stalno obnavlja, je na celotnem Ljubljanskem barju okoli 500 divjih odlagališč. Čeprav so prostovoljci lani nekaj divjih odlagališč v okolici Rakove Jelše očistili, posamezniki na državna zemljišča še naprej dovažajo odpadke in jih kurijo.

Razbite televizije, straniščne školjke in kupi bakrenih kablov, izoliranih s plastiko, govorijo, da so odpadki večinoma kosovni in gradbeni. Kosovne odpadke posamezniki, med katerimi so tudi prebivalci Rakove Jelše, po Ljubljani pobirajo s kombiji, pripeljejo na to območje, iz njih poberejo vse, kar je mogoče prodati, najpogosteje baker in bele kovine, ostanke pa prepustijo naravi.
Pogosto odpadke tudi zakurijo, da pridejo do bakra, pri čemer se strupene snovi sprostijo v zrak in preidejo v zemljo in podtalnico, ki na Barju teče zelo blizu površja. »Med velikimi poplavami v Ljubljani septembra 2010 je bilo celotno območje pod vodo,« pove Matos.

Kurjenje odpadkov na območju okoli Rakove Jelše, ki je v državni lasti, poteka ob koncih tedna, zunaj delovnega časa okoljskih inšpektorjev, zato jih je zelo težko priklicati na teren. Premalo terenskega dela in izrečenih kazni sta po Matosovem mnenju na splošno največji pomanjkljivosti državnega okoljskega inšpekcijskega nadzora. 

Zakaj sta bili lani izrečeni le dve danarni globi, si lahko preberete v ponedeljkovi tiskani izdaji Dela ali na www.delo.si.