Marko najprej razstavi plastično ohišje televizorja in ga postavi na tekoči trak. Pozoren mora biti tudi na to, ali je na ohišju aluminijasta nalepka: če je, jo odstrani in vrže v zaboj za aluminij.

Nato odstrani tiskana vezja, pobere vse kable in na koncu s kladivom odbije tuljavo s katodne cevi, s katere pobere še vse kose plastike in gume.

Tako nekako na hitro opisano je videti razgradnja starega televizijskega sprejemnika s katodno cevjo, kakršni počasi izginjajo iz naših stanovanj, od koder so jih izrinili elegantnejši, vitkejši in sodobnejši ploščati televizorji, ki porabijo tudi manj elektrike.

A to pomeni, da se je treba (pravilno) znebiti tisočev in tisočev starih televizorjev, ki so nam služili dolga leta.

Če kupiš novega, je še najlaže, saj je trgovec dolžan vzeti stari aparat in ga predati v predelavo kateremu od pooblaščenih podjetij, ki zbirajo odpadno električno in elektronsko opremo oziroma OEEO, kakor v stroki pravijo e-odpadkom.

Sicer pa je treba odsluženi televizor oddati v centru za ločeno zbiranje odpadkov ali počakati na odvoz kosovnega materiala. Enako velja tudi za druge električne aparate, ki jih uporabljamo doma.

Kdo se ukvarja s predelavo elektronskim in električnih odpadkov in kakšen je način predelave teh odpadkov, si lahko preberete v današanji tiskani izdaji Dela ali na www.delo.si.