Kurjenje, sežiganje in uporaba odprtega ognja v naravnem okolju sodi v pristojnost nadzora inšpektorata za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, ki deluje v okviru ministrstva za obrambo. Če se v naravnem okolju kurijo odpadki, kot so npr. odpadne gume, odpadna plastika, odpadna embalaža itd., pa je za ukrepanje pristojen inšpektorat za kmetijstvo in okolje. Ob tem na kmetijskem ministrstvu opozarjajo, da je kurjenje odpadkov v naravi prepovedano ne glede na to, ali gre za javne ali zasebne površine.

Poleg tega je treba vedeti, da pri gorenju lesne biomase nastajajo delci, ki so vidni kot dim, vsebujejo pa hlapne organske spojine, kot na primer rakotvorni benzen ter strupene policiklične aromatske spojine, kot na primer benzo-a-piren. Še posebej velike emisije nastopajo takrat, ko zaradi različnih vzrokov snovi ne zgorevajo s plamenom, temveč tlijo. Emisije, ki se sproščajo pri kurjenju na prostem, so znatno večje, kot če bi enake snovi zgorevale v za to namenjenih napravah.

Nekajkrat večjo emisijo delcev, kot so PM10, povzroča tudi gorenje mokrih drv. Zato bi morali, če že, kresove kuriti s suhimi drvmi.

Ministrstvo za kmetijstvo in okolje priporoča, naj bo velikost kresov lokalne skupnosti in zaselkov ne glede na to, ali sodijo v območja, degradirana z vidika kakovosti zraka ali ne, razumno velika. Pripravijo naj jih čim dlje od naselij in naj nikakor ne kurijo odpadkov.

Ministrstvo lokalne skupnosti obvešča tudi o siceršnjem kurjenju lesne biomase v naravnem okolju. Prav nič narobe ni, če ostanke sečnje pustimo na tleh, saj so dobrodošlo zeleno gnojilo. Obrez iz sadnega drevja in živih mej pa lahko kompostiramo in uporabimo kot dobro organsko gnojilo ter s tem prispevamo k zmanjševanju porabe umetnih-mineralnih gnojil in k boljši kakovosti zraka. Narava nam bo hvaležna, sporočajo.