V sodobni industriji je plastika na vseh področjih postala prej pravilo kot izjema in je ena od surovin, ki našemu sicer še razmeroma zelenemu planetu precej škodi. Dovolj zgovoren je podatek, da se vsak dan po svetu porabi 100 milijonov plastičnih steklenic za vodo, vsaka od njih pa se razgrajuje kar 750 let. S sicer majhno, ampak še vedno več kot dobrodošlo rešitvijo tega problema so se začela ukvarjati nekatera podjetja in iz »smeti« začela proizvajati uporaben in dobičkonosen material. Eno izmed teh podjetij je Omaplast iz Grosupljega. V podjetju, v katerem so pred več kot dvajsetimi leti začeli reciklirati plastiko, smo si direktorjem Markom Omahnom ogledali proces predelave, vse od odpadnega materiala do znova uporabnega granulata.

Od kupa smeti do kupa odpadne plastike

Od odpadne plastike do nastanka granulata, kakor imenujemo produkt reciklirane plastike, preteče razmeroma malo časa. Prva faza je sortiranje. Podjetje v svojo sortirnico, ki jo ima v Trebnjem, sprejme le sortirane odpadke. Vsi odpadni plastični materiali morajo biti prej ločeni od nevarnih snovi ali nevtralizirani. Dobavitelji odpadnih materialov so industrijski obrati, razni centri za zbiranje odpadkov, sortirnice ter sistemi, ki sortirajo odpadke. Glavna materiala, ki ju predelujejo v podjetju, sta polipropilen in polietilen, sicer pa so osredotočeni na materiale, ki so specifični, pravi Omahen. Prav zaradi tega v sortirnici odpadke še dodatno sortirajo glede na namen končnega produkta, saj so tehnične lastnosti plastičnih materialov zelo različne, njihovo mešanje pa zmanjšuje kakovost izdelkov. Sortirnica je standardna, sortiranje poteka ročno na tekočem traku. Kakor je povedal sogovornik, pomeni ta faza ogromen strošek. Gre za najzahtevnejši postopek v procesu predelave plastike, saj so v sicer že sortiranih odpadkih še vedno prisotni drugi odpadki. V tujini je ponekod uveljavljeno mehansko sortiranje z uporabo senzorjev in kamer, vendar je to primerno le za plastenke, ki imajo večinoma enako obliko. Folije mehanski detektor ne more zaznati in prepoznati ter ločiti od drugih odpadkov.

Mletje in pranje

Sortiranju sledita fazi mletja in pranja. Odpadni material gre najprej v prvi mlin, v katerem se zdrobijo večji kosi, nato sledi še fino mletje. Pri mletju nastanejo manjša zrna, ki jih v nadaljnjem procesu lažje obdelujejo ter dozirajo in skladiščijo. Trde materiale meljejo ločeno, vsako vrsto posebej, saj ima vsak material svoje specifične lastnosti. Produkt iz trdih materialov je na koncu prilagojena mešanica več različnih materialov.

Vsak odpadni material je treba pred nadaljnjo obdelavo oprati, zato tudi pomembno, ali ste splaknili jogurtov lonček, preden ste ga odvrgli v koš za smeti, ali ne. V fazi predpranja se v bazenih z vodo iz materiala izločijo še kovina, papir, les in drugi materiali. Pranje poteka s hladno vodo brez kakršnihkoli čistil ali kemikalij. Omahen je poudaril, da vsi postopki reciklaže potekajo le mehansko, v nobenem niso vključeni kemični elementi oziroma kemikalije. Pranje materiala omogočajo centrifuge z visokimi vrtljaji in trenje, ki ob tem nastane.

Vsa tehnološka voda iz tega procesa se očisti v sistemu za regeneracijo tehnološke vode in se vrača v sistem pranja. V procesu separacije tako odpadna voda zakroži nazaj v sistem. Recikliranje vode je po zakonodaji nujno, saj bi se drugače pri reciklaži plastike porabile ogromne količine. V samem procesu se veliko vode tudi izgubi, zato jo je treba nadomeščati in nenehno dovajati. Slednje pa ima tudi pozitivne lastnosti, saj se s tem vzdržuje kakovost.

V procesu separacije plastiko potopijo na dno bazenov. Polietilen in polipropilen imata specifično gostoto pod 1, zato plavata na vodi, večina druge plastike pa potone. To je tudi najlažji način ločevanja različnih vrst. Na dnu se naberejo še vsi drugi odpadni elementi oziroma odpadek. V povprečju je odpadnega materiala okrog osem odstotkov. Veliko je papirja. Velja nekakšno nenapisano razmerje med plastiko in papirjem v odpadu, in sicer 60 proti 40 odstotkov. Po novih direktivah se odpada, ki nastane pri reciklaži, ne sme več odlagati na deponije, lahko se odlagajo le tisti odpadki, ki jih ni več mogoče uporabiti kot energent v toplarnah ali cementarnah. Največji del odpada so fini delci iz centrifug, navadno mešanica materialov, ki se jih med sabo ne da ločiti. Opran mate­rial nato najprej ožmejo in nato posušijo.

Granuliranje ali ekstruzija

V zadnjem delu postopka se izvaja granuliranje ali ekstrudiranje, pri čemer nastane končni produkt – granulat. Pri že zmletem in opranem materialu še vedno ostane določen odstotek vlage, še vedno je v njem tudi majhna količina odpadnega materiala. V tej zadnji, najpomembnejši fazi se odstranijo še ti zadnji delci. V procesu ekstruzije najprej sledi odplinjevanje, pri čemer vakuumske črpalke izsesajo odvečno vlago, nato se material še filtrira. Filtracija poteka tako, da maso pri 220 stopinj Celzija potiskajo skozi filter. Pomembno je, da se material maksimalno filtrira, kajti od čistosti je odvisna kakovost končnega izdelka.

Sam proces reciklaže plastike je precej hiter. V eni uri na enem stroju predelajo 1,5 tone plastenk. V enem dnevu proizvedejo od 60 do 70 ton granulata. Granulat, ki se med seboj razlikuje glede na namen nadaljnje obdelave, lahko tudi obarvajo. Za to se uporabljajo posebni pigmenti, največkrat črna, bela, siva in modra barva. Pri samem postopku večinoma nastane granulat v sivi barvi. Pri reciklaži prozornih folij je končni produkt prozoren oziroma svetel, zaradi česar ima tudi najvišjo tržno vrednost, saj ga je mogoče naknadno barvati in tako uporabiti za različne proizvode, je pojasnil Omahen.

Črna barva je značilna za plastiko, ki se uporablja za vreče za smeti, različne vodovodne cevi in podobno. Že po barvi vrečk za smeti na primer lahko vidimo, ali so narejene iz reciklirane plastike ali ne, saj v barvnih običajno ni recikliranih materialov. Sama barva sicer pri granulatu ni tako pomembna, večjo vlogo ima tip materiala.

Bioplastika kot prihodnost

Bioplastika in podobni novi tehnološki materiali bodo po besedah Omahna ena izmed težav, s katerimi se bodo v prihodnosti ubadala vsa podjetja, ki se ukvarjajo z reciklažo plastike. Meni namreč, da bioplastika ne bo nadomestila dosedanjih materialov. Problem nastane pri reciklaži in mešanju materialov, saj je bioplastiko težko prepoznati po videzu in je zato ne bo mogoče ločiti od drugih materialov.

----

Reciklirana plastika se vrne v tujino

V Omaplastu predelujejo tako odpadke iz proizvodnje kot komunalne odpadke, največji delež pa pri njih predstavljajo odpadne folije. Čeprav so se po besedah Marka Omahna v Sloveniji v zadnjih letih količine plastičnih odpadkov začele povečevati, jih dobivajo predvsem iz tujine. Reciklirana plastika oziroma granulat se prav tako vrne v tujino. »Vsi materiali, če so dobro presortirani, postanejo tržno blago, trguje se globalno. Domačim podjetjem prodamo denimo tri odstotke naše celotne prodaje,« pravi Omahen. Poudarja, da ni problem v tem, da slovenska podjetja ne bi uporabljala reciklirane plastike, temveč da uporabljajo bistveno premajhne količine granulata, saj se pri proizvodnji novih izdelkov ne uporablja le ta. V podjetju so ga lani proizvedli kar 20.000 ton.

Vrste plastike

Prvi plastični material je nastal že daljnega leta 1893, ko je Charles Goodyear s kemično modifikacijo naravnih polimerov razvil postopek vulkanizacije. Od takrat je nastalo veliko tipov plastike, velikokrat pa se pri izdelkih uporabljajo njihove mešanice. Najpogostejši so naslednji tipi:

Polipropilen (PP): material, ki je trd in žilav ter odporen proti večini kemikalij, je zaradi vsestranskih lastnosti vse bolj razširjen. Obliko in trdnost ohrani tudi pri 100 stopinjah Celzija, uporablja pa se za izdelovanje embalaže za živila, ohišja električnih napeljav, vodovodnih cevi.

Polistiren (PS): uporablja se za izdelke za enkratno uporabo, kot so jogurtovi lončki, kozarčki, škatle za zdravila.

Polietilen (LDPE): po kemijski strukturi najenostavnejši in najbolj uporaben polimer se uporablja za izdelavo nakupovalnih vrečk, otroških plenic, kozmetiko, tekoča goriva, premaze, krčljive folije … Kemijsko in mehansko je odporen, prožen, dovolj prozoren in lahek.

Polietilen tereftalat (PET): cenovno ugoden in zato primeren za široko uporabo, žilav, trd, fiziološko neoporečen in toplotno obstojen. Iz njega izdelujejo plastenke za gazirane pijače, folije, plastične posode za mikrovalovno pečico, sintetična vlakna …

PE HD – polietilen visoke gostote: je eden najtrših tipov in je uporaben do toplote 120 stopinj Celzija. Uporablja se za izdelovanje plastenk, folij, cevi za vodovod …

Polivinil klorid (PVC): delimo ga glede na trdoto, ima odlično kemijsko odpornost in električno izolativnost. Največkrat ga najdemo v izdelkih, namenjenih za uporabo v medicini, za elektroinštalacije, proizvodnjo umetnega usnja, oken.

Drugi tipi: poliester, ki se uporablja v tekstilni industriji; poliamid (najlon), iz katerega izdelujejo hlačne nogavice, ščetine zobnih ščetk in ribiške vrvice; poliuretan, ki se uporablja za izdelavo pene za pakiranje in toplotno izolacijo.

Plenice: ekološki problem

Del odpadnega materiala, ki ga podjet­je dobi iz tujine, predstavlja plastika, ki nastaja kot odpadni proizvod pri izdelavi otroških plenic. Ta odpadni material je velik okoljski problem. Iz proizvodnje plenic v Nemčiji dobi grosupeljsko podjetje kar 1200 ton odpada na mesec. Omahen pojasnjuje, da ta delež predstavlja le dva odstotka njihove proizvodnje in da je podobnih tovarn vsaj še 30. Število plenic se z naraščanjem prebivalstva močno povečuje, problem pa je predvsem njihova razgradnja, kajti plenic, ki so deloma narejene iz plastičnih materialov, ni mogoče reciklirati. Domnevajo, da se razkrajajo več sto let, kar pravzaprav pomeni, da se v času, odkar obstajajo, ni razgradila niti ena sama. Po podatkih Zveze potrošnikov Slovenije predstavljajo plenice pri nas dva do tri odstotke vseh odpadkov, ki jih proizvedejo gospodinjstva. Vsako leto odvržemo od 10.000 do 15.000 ton plenic.