Ker je bioplastika narejena iz obnovljivih virov rastlinskega ali živalskega izvora, je večinoma tudi biorazgradljiva. Najpogostejša surovina zanjo je škrob. Iz nje delajo vrečke za zbiranje organskih odpadkov, embalažo za hrano, folije, ki jih v kmetijstvu uporabljajo za prekrivanje njiv, cvetlične lončke, ki v zemlji razpadejo, plenice za dojenčke in podobno. Biorazgradljivi polimeri se uporabljajo tudi v medicini in kozmetiki. V Evropi se največ bioplastike uporabi v Nemčiji, kjer sta trg in okoljska ozaveščenost ljudi velika.

Organizatorja, Kemijski inštitut v Ljubljani in ekološko društvo Eco Vitae, sta na posvet povabila dr. Andreja Kržana s Kemijskega inštituta, Barbaro Tišler s Slopaka, dr. Gašperja Gantarja iz podjetja Envita in Lučko Kavkler iz Mercatorja. Med drugim bodo skušali odgovoriti na vprašanja, kako se ugotavlja biorazgradljivost plastike ter vsebnost obnovljivih surovin, katere vrste bioplastike so najbolj razširjene, kaj zagotavlja njeno certificiranje, kaj pravijo analize življenjskega cikla bioplastike in kakšne so konkretnme slovenske izkušnje in načrti pri zmanjševanju vplivov na okolje zaradi rabe plastične embalaže.