Odpadne vode: Pojem čista voda danes ne obstaja

27. 5. 2016 | Besedilo: Julijana Bavčar | Fotografije: dokumentacija Dela, Shutterstock

odpadne vode, Mihael Toman

V Sloveniji steče skozi biološke čistilne naprave (BČN) manj kot 45 odstotkov odpadnih voda, ki jih proizvedemo v vsakodnevnem življenju. Pereč problem so greznične jame, ki niso nikoli popolnoma vodotesne, zato nevarne snovi in fekalni mikroorganizmi iz njih uhajajo v podtalnico. Kjer ni urejenega kanalizacijskega sistema, jih je obvezno treba zamenjati z malimi biološkimi čistilnimi napravami, vendar se ne smemo slepiti, da je voda, ki priteče iz čistilnih naprav, popolnoma očiščena. Razbremenjena je zgolj organskih snovi, pravi prof. dr. Mihael Toman, ki se na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani posveča ekologiji celinskih voda.

Sogovornik je tudi podpredsednik Slovenskega društva za zaščito voda, katerega poslanstvo je med drugim ozaveščanje ljudi, da nobena tehnologija čiščenja ne dohaja za vodno okolje nevarnih posledic človekovih navad na kopnem. A smo naravnani tako, da nas premakne le akutna nevarnost, pred kroničnimi pa zapiramo oči. Teme, o katerih si društvo prizadeva izobraževati javnost, so prav to, kaj so biološke čistilne naprave, zakaj so greznice problem, kakšno nevarnost predstavljajo mineralne snovi v odpadni vodi, kaj je pitna voda, zakaj imamo v Sloveniji območja, na katerih so že vodni izviri obremenjeni z dušikom, ponekod celo s težkimi kovinami, od kod v vodi motilci hormonskega endokrinega sistema (hormonski motilci), kakšna je kakovost voda v Sloveniji nasploh ...

Zakaj in katere greznice predstavljajo problem, da jih bo treba do konca prihodnjega leta tam, kjer ni načrtovana priključitev na kanalizacijski sistem, zamenjati z malimi biološkimi čistilnimi napravami (MBČN)?

Pri razpršeni poselitvi in individualni gradnji pri nas še vedno prevladujejo grez­nične jame, ki so enoprekatne, manjšina je triprekatnih, v katerih je prečiščevanje organskih nečistoč boljše, a voda, ki izteka iz njih, še vedno ni tako nadzorovana kot pri MBČN. V greznicah se organske nečistoče usedajo in delno razgradijo. Usedline, t. i. greznično blato, za katero je obvezen odvoz na komunalno BČN, so lastniki greznic še pred nekaj leti marsikje vozili v gozdove, močvirja in vrtače, češ dobro je, da le ni na mojem dvorišču.

Voda, ki se v greznični jami nabira nad usedlino, je polna mikroorganizmov, ki jih izloči človek (fekalne koliformne bakterije) in nevarnih snovi iz vsakodnevne rabe. Iz greznice bodisi odteka v površinski vodotok, tam, kjer ni odvodne cevi, pa pronica skozi steno neposredno v podtalne vode. Resnici na ljubo, nobena betonska greznica ni povsem vodotesna. Površinske vode imajo omejeno samočistilno sposobnost, ki pomeni vključitev različnih organskih in anorganskih snovi v kroženje in prehranske verige. Na srečo imamo v Sloveniji dobro inšpekcijsko službo, ki hitro zazna koliformne bakterije v pitni vodi in ljudi opozarja na potrebo po prekuhavanju. Popolnoma zaprti in tesni greznični sistemi, ki bodo edini še dovoljeni, pa so za stalno naseljene hiše tako rekoč neuporabni – pri povprečno 220 litrih odpadne vode, ki jo na dan porabi Slovenec.

Kako delujejo MBČN, namenjene gospodinjstvom?

Princip vsakega biološkega čiščenja, tako na malih kot komunalnih BČN, je enak: gre za biološko razgradnjo organskih snovi s pomočjo mikrobne združbe, ki za delovanje potrebuje kisik. Seveda obstajajo tudi drugačne vrste MBČN. V osrednji del biološke čistilne naprave (reaktor) z odpadno vodo pritekajo organske snovi (človekovi izločki, nečistoče, ki jih speremo s kože, ostanki hrane, detergenti, izdelki za osebno nego); z njimi se hranijo bakterije, ki so že same v odpadni vodi, torej nam jih ni treba v reaktor nacepiti. Ta heterogena združba razgradi oz. mineralizira zelo različne organske snovi, ker pa zaradi njih raste in se razmnožuje, se v reaktorju nabira odvečna biomasa, podobno kot v greznici. A bistvo BČN je, da mikroorganizmi v njih porabljajo organsko vezan ogljik in ga pretvorijo v anorgansko obliko, končno v ogljikov dioksid. Produkt BČN je očiščena, ne čista voda – razbremenjena je zgolj čezmernih količin organskih snovi, skoznjo pa gredo vse mineralne in mnoge za človeka in okolje toksične snovi, težke kovine, hormonski motilci, ostanki zdravil in hormonov, pesticidov ...

Lahko morda z razvojem novih tehnologij pričakujemo, da bo v prihodnje iz prečiščenih odpadnih voda mogoče odstraniti tudi katere od naštetih snovi?

Obstaja tehnologija BČN, tudi pri dražjih MBČN, ki lahko iz odpadne vode prečistijo hranilne dušikove in fosforjeve spojine, najbolj odgovorne za cvetenje (alge, cianobakterije) v morjih in jezerih, drugih snovi pa z danes stroškovno sprejemljivimi načini niti približno ne moremo odstraniti. Tako denimo danes iz odpadnih vod ne odstranjujejo hormonskih motilcev. Na vsakem koraku poudarjam, da ne smemo razmišljati, kaj bomo iz vode očistili, temveč kaj bomo uporabljali in kako bomo živeli, da bo teh nevarnih snovi v okolju manj! Čistilne naprave niso končna rešitev problema. Že pri antibiotiku nihče ne pomisli, da se ga v telesu izrabi manj kot pet odstotkov aktivne substance, preostanek gre v vodo z izločki. Seveda antibiotik vpliva tudi na bakterije v vodi.

Kaj so hormonski motilci in kako pridejo v vodo?

Gre za ene najbolj nevarnih snovi v vodah zadnjih desetletij. V odpadne vode med drugim pridejo z izdelki za osebno nego, ki jih speremo s telesa, industrijskimi kemikalijami, njihov vir je večina pločevink in plastenk z notranjim zaščitnim premazom za konzerviranje in shranjevanje hrane in pijač, sintetični in naravni hormoni, ki jih izločimo iz telesa, farmacevtski izdelki, pesticidi ... Vse te snovi namreč delujejo podobno kot hormoni, saj se v organizmu vežejo na hormonske receptorje, s čimer zasedejo mesto hormonom. Posledice so reproduktivne motnje že pri 30 odstotkih evropske moške populacije, feminizacija ribjih samcev v rekah po Evropi in Severni Ameriki (ugotovljena tudi v Ljubljanici), mutagenost in kancerogenost. Ljudje smo žal naravnani na to, da nas prizadenejo in šokirajo akutne nevarnosti, množično umiranje, medtem ko kronične probleme – tudi zaradi kakovosti voda in okolja, v katerem živimo –, ki vplivajo na naše zdravje, zanemarjamo.

Kako na okolje vpliva blato iz čistilnih naprav? Kam gre iz deponij?

Najprej, občasne deponije na BČN so primerno varovane, da blato ne prehaja v okolje. Lahko se kompostira, uporabi za pridobivanje plina – vendar ga je na posamičnih komunalnih čistilnih napravah pri nas pogosto premalo, da bi bile plinarne ekonomsko upravičene. Lahko ga tudi sežgemo (najbližji sežigalnici sta na Reki in Dunaju). V Nemčiji denimo blato z deponij BČN, v katerem ni nevarnih snovi, ki jih mikroorganizmi ne predelajo ali celo akumulirajo v celicah, kompostirajo in pridobivajo substrat za gojenje rastlin. V teh izdelkih, ki jih lahko kupimo tudi pri nas, je prav kompostirano blato iz BČN. Blata iz večine čistilnih naprav v Sloveniji ne kompostiramo za namene vrtičkanja ali celo kmetijstva.

Zakaj?

Eden od razlogov je velik delež industrijskih voda (tudi 70 odstotkov) v mešanih kanalizacijskih sistemih, ki vodijo odpadne vode na BČN. Vsebujejo nevarne snovi, ki jih mikroorganizmi ne predelajo ali se v njih kopičijo. Blato je zaradi tega zelo pogosto obremenjeno s težkimi kovinami, npr. cinkom, kromom, kadmijem, kar so potrdile tudi raziskave na naši fakulteti.

Kaj, poleg naših vsakodnevnih navad, vpliva na učinkovitost MBČN?

Tipov MBČN je nešteto. Najmanj učinkovit je sistem t. i. razpršene biomase, ki pri BČN še vedno prevladuje. Drugi uporabljajo sistem fiksirane biomase, pri katerih je ta pritrjena na nosilce, npr. rotirajoče diske ali precejalnike, na katerih je lahko koncentracija mikroorganizmov večja. Danes je izziv za proizvajalce BČN prav oblika nosilcev biomase s čim bolj razgibano zunanjo in notranjo površino, zaradi katere so lahko učinkovitejše.

Ali so rastlinske čistilne naprave (RČN) enako učinkovite kot druge BČN?

RČN so posebna zgodba: pravimo, da so primerne za poliranje čiščene vode, ki priteka iz klasične BČN, torej za tretjo stopnjo čiščenja. Pri tem načinu namreč prečiščeno vodo, ki priteče iz BČN, ali tudi surovo odpadno vodo speljemo na umetno urejeno mokrišče, imenovano rastlinska čistilna naprava, na katerem rastejo vodne rastline. Ob stanovanjski hiši potrebujemo za to vsaj nekaj 10 kvadratnih metrov površine, kar je navadno resen problem. Za rastline vemo, da porabljajo samo mineralne hranilne snovi – potegnejo jih iz vode, tudi težke kovine. Zunaj rastne sezone (pozimi) pa odmrejo, zato je treba njihovo biomaso odstraniti kot posebni odpadek.

Kaj iz gospodinjstev ne spada v odtočne snovi?

Prav gotovo nobeno agresivno sredstvo za odmaševanje, vsa druga agresivna čistila, pralni praški z belilnimi snovmi ter ostanki olj in maščob. Ti povzročajo v BČN velike težave. Posebej naj omenim Slovencem ljubo navado pranja avtomobilov na domačem dvorišču. Medtem ko avtopralnica ne dobi dovoljenja za opravljanje dejavnosti brez čis­tilne naprave, sami spirajo v kanal ostanke naftnih derivatov, težke kovine, pozimi soli in druge nevarne snovi.

Po vsem povedanem se ponuja sklep, da je čistost naših rek, ki se je v zadnjih desetletjih v očeh laikov popravila, utvara.

Pojem čista voda ne obstaja in ni pravilen. Pred desetletji smo marsikdaj za reke rekli, da so umazane, ker so bile polne organskih nečistoč. A te so bile bistveno manj nevarne, kot je današnja onesnaženost. Dejstvo je, da s svojimi življenjskimi navadami in prevladujočo kmetijsko prakso obremenjujemo površinske vode, podtalnico in celo izvirsko vodo. Veste, zakaj so mnogi slovenski izviri porasli z algami, mahovi, tudi izvir Kam­niške Bistrice, Ljubljanice, Krke, Prečne, Lipnice? Zato, ker je že na izviru vsebnost rastlinskih hranil, nitratov in fosfatov, ki spodbujajo rast alg in drugih vodnih rastlin, prevelika. Izviri se namreč napajajo z vodami obsežnih prispevnih območij, ki so urbana, kmetijska, z mineralnimi gnojili so gnojeni tudi pašniki.

Ko govorim o onesnaževanju voda, vedno govorim o kemijskih, pa tudi mikrobioloških in hidromorfoloških spremembah. Če se zaradi človekove aktivnosti spremeni kemizem v površinskih vodnih okoljih, se to pozna tudi v podtalnih vodah. Pitna voda, ki jo dobimo iz vodovodnih sistemov, je rezultanta procesov v površinskih vodah, katerih samočistilna sposobnost je omejena. Na srečo imamo v Sloveniji še vedno kakovostno pitno vodo iz striktno nadzorovanih virov, zato ni nobene potrebe, da bi jo nadomeščali z vodo iz plastenk.

KOMENTARJI

adavo
27. 5. 2016 23:02

Lep pozdrav iz Češke! Zelo pomembno: http://www.google.cz/url?url=http://albafos.wbs.cz/international.html&rct=j&q=&esrc=s&sa=U&ved=0ahUKEwjV0cyfrvvMAhXJOxQKHbsGD9sQFggUMAA&usg=AFQjCNG7B0nj5dXfoM21ssHJjK3e4NTxBg

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE