Strožja zakonodaja na področju odvajanja in čiščenja odpadnih voda iz gospodinjstev bo leta 2017 dokončno prepovedala izpust odpadnih voda v naravno okolje. Pretočne greznice so še vedno dovoljene na območjih, kjer je načrtovana gradnja javnega kanalizacijskega omrežja, vendar letno onesnaženje z odpadnimi vodami ne sme presegati desetih populacijskih enot oz. populacijskih ekvivalentov (PE), lastnik pa mora enkrat na štiri leta poskrbeti za odvoz njene vsebine na centralno čistilno napravo. Ko bo komunalna infrastruktura urejena, se bodo morala gospodinjstva priključiti nanjo. Kjer javnega kanalizacijskega omrežja v prihodnosti ne nameravajo urediti, pa bodo morali lastniki hiš za odpadne vode iz svojega gospodinjstva poskrbeti sami, s postavitvijo male čistilne naprave, biološke ali rastlinske.

Ne potrebujemo posebnih dovoljenj

Ne za prvo ne za drugo pri novogradnjah ne potrebujemo posebnih dovoljenj, saj zakon obravnava male čistilne naprave kot enostavne objekte, za katere gradbeno dovoljenje ni potrebno. Enako velja, če nameravamo postaviti biološko čistilno napravo ob obstoječem objektu; dovolj je, da pokličemo pristojno komunalno službo in jo obvestimo, kaj nameravamo. Ko je čistilna naprava vgrajena, moramo na komunalno podjetje dostaviti ustrezno tehnično dokumentacijo, na podlagi katere bomo delno oproščeni plačila okoljske dajatve za obremenjevanje voda. Za ureditev rastlinske čistilne naprave ob obstoječem objektu pa zadostuje že lokacijska informacija, ki jo pridobimo na upravni enoti.

Vodo čistijo mikroorganizmi

Prostornina in s tem velikost čistilne naprave je odvisna od števila oseb, ki jim je namenjena. Na splošno velja, da večja ko je prostornina, manjša je občutljivost čistilne naprave in pozneje je mogoča preobremenitev, manj pogosto je treba tudi izčrpavati odvečno biomaso, pojasni Slavko Jaklin iz podjetja Sojos. Za štiričlansko družino potrebujemo čistilno napravo z zmogljivostjo štirih enot PE. Če je hiša dovolj velika, da bi si v njej lahko dom uredila še ena družina, pa je po besedah Darka Rogla iz podjetja Aquaemundus že na začetku priporočljivo razmisliti o večji napravi, na primer z zmogljivostjo 8 PE: »Za vgradnjo je treba izkopati gradbeno jamo, globoko približno 1,8 metra in s premerom 1,5 metra. Do nje je treba napeljati elektriko, urediti dovod odpadne vode iz hiše in odtok prečiščene vode.« Za vsa gradbena in inštalaterska dela na željo investitorja poskrbi ponudnik oziroma proizvajalec, pri katerem smo kupili čistilno napravo.

Čiščenje odplak v biološki čistilni napravi poteka podobno kot v naravi, z mikroorganizmi, ki razgrajujejo v vodi raztopljene organske snovi in dušikove spojine, s katerimi se hranijo. Navadno so to aerobne bakterije, ki pridejo v čistilno napravo z odpadno vodo, v kateri dobijo hrano, za delovanje pa potrebujejo kisik iz zraka. Kakor pravi Slavko Jaklin, je proces čiščenja odpadne vode v biološki čistilni napravi nadzorovan in pos­pešen: »V tako imenovanih SBR-napravah (sekvenčni biološki reaktor) se voda očisti v šestih do osmih urah, kar pomeni, da se odplake nadzorovano očistijo, še preden bi dosegle in onesnažile podtalnico, reko ali potok.«

Ločimo dve glavni vrsti bioloških čistilnih naprav: naprave SBR in naprave s plavajočimi delci za biomaso. Po Jaklinovih besedah je postopek biološkega čiščenja SBR v Evropi najbolj razširjen, saj zagotavlja enakomernejšo kakovost čiščenja odplak. Čiščenje namreč poteka v enem prekatu, dotok vode je urejen v drugem, medtem ko je v napravah s plavajočimi nosilci čiščenje pretočno – kolikor vode pride noter, toliko je gre ven, kar lahko povzroči težave ob občasno povečanem dotoku vode. Na voljo sta dva glavna tipa SBR-naprav, oba imata rezervoar razdeljen na dva prekata. Za prvi tip je značilen potopljeni tehnični modul, sestavljen iz prezračevalnika, črpalke in krmiljenja. Drugi tip ima zunanjo omarico z majhnim kompresorjem z več elektromag­netnimi ventili. Prednost kompresorja je, da skrbi tako za prezračevanje kot za črpanje vode, pomanjkljivost pa, da lahko njegovo delovanje sčasoma postane precej moteče, saj je vgrajen v zunanjo omarico, ki je običajno blizu hiše. Investitorji zato pogosteje izberejo napravo s potopljenim tehničnim modulom, ki zagotavlja tiho delovanje, saj so vsi brneči deli meter in pol pod zemljo, v rezervoarju, pravi sogovornik.

Rezervoarji betonski ali iz umetnih mas

Rezervoarji so lahko iz betona ali iz umet­nih mas, kot sta polietilen in polipropilen. Izbira je po besedah Darka Rogla odvisna od želja investitorja. Betonski so zelo težki, za namestitev na ustrezno mesto potrebujemo veliko avtodvigalo, medtem ko najmanjši rezervoar iz polipropilena, na primer, tehta le 115 kilogramov. Betonski se najpogosteje uporabljajo na območjih z visoko podtalnico, v ilovnatih tleh, kjer ni mogoče narediti drenaže, ter na območjih, kjer so pričakovane velike obremenitve zaradi povoznosti. Tako prvi kot drugi imajo zelo dolgo trajanje (več kot 50 let, če smo izbrali kakovostnega ponudnika), tudi cenovno so si zelo blizu, če upoštevamo, da so stroški prevoza in dvigal za betonske rezervoarje zelo visoki, pravi Slavko Jaklin.

Za zalivanje zelenice, ne pa tudi vrtnin

Prečiščeno vodo je po besedah Darka Rogla najbolj priporočljivo odvesti skozi ponikalnice nazaj v zemljo. Lahko jo uporabljamo za pranje avtomobila, zalivanje zelenice, sadovnjakov, vinogradov, oljčnih nasadov, nikakor pa z njo ne smemo zalivati vrta, saj odpadna voda ni bakteriološko obdelana. Jaklin zato priporoča namestitev modula za UV-dezinfekcijo vode na iztoku.

Vzdrževanje biološke čistilne naprave ni zahtevno. Poleg rednega servisa, ki je potreben enkrat na leto, je po Roglovih besedah pomembno, da pravočasno poskrbimo za odvoz odvečne biomase, torej mulja, ki se nabere v prvem delu naprave. Kdaj oziroma kako pogosto ga bo treba odstraniti, je odvis­no od prostornine rezervoarja: pri rezervoarju, ki čisti odpadno vodo petčlanskega gospodinjstva, je treba to storiti na leto in pol. Pri nekaterih manjših čistilnih napravah pa je potrebno praznjenje tudi na pol leta. Če mulja ne odstranimo pravočasno, se proces čiščenja zasiči, iz naprave se pogosto širi smrad, voda na iztoku pa ne ustreza zakonsko določenim standardom. Mulj mora pristojna komunalna služba odpeljati v večjo čistilno napravo, kjer ga dodatno obdelajo, stroški odvoza pa so različni, od 100 do 150 evrov, pravi Jaklin.

Vodo čistijo rastline

Več kot kvadratni meter in pol površine, kolikor zavzame biološka čistilna naprava, pa bomo potrebovali za rastlinsko. Za en populacijski evkivalent (PE) zadostuje približno 2,5 kvadratnega metra površine, kar pomeni, da bi se rastlinska čistilna naprava za štiričlansko družino raztezala na približno desetih kvadratnih metrih, kar na ruralnih območjih navadno ni problem, pravi Iztok Ameršek iz podjetja za aplikativno ekologijo Limnos. Prednost te rešitve je, da temelji na sonaravnih metodah in ne deluje na električno energijo. Takšne čistilne naprave so primerne tako za individualne hiše kot za naselja, celo zaželene pa so na območju Nature 2000, saj v njih poteka tudi terciarno čiščenje, to je odstranjevanje hranil in patogenih bakterij, pravi Ameršek in opomni, da je treba v tem primeru pridobiti naravovarstveno soglasje agencije za okolje (Arso), sicer pa za napravo do 50 PE ni potrebno gradbeno dovoljenje.

Potrebujemo le primeren teren, nekoliko nagnjen, saj se voda po napravi pretaka gravitacijsko, brez prečrpavanja, kar pomeni tudi manjše stroške delovanja, gradnje in vzdrževanja. Rastlinsko čistilno napravo sestavljata zaporedno povezani gredi, v katerih se pretaka odpadna voda, in sicer pod površjem, kar preprečuje nastanek smradu ali razvoj komarjev in drugih nadležnih insektov. Voda teče skozi substrat (mešanica različnih frakcij drobljenca), na vrhu katerega so zasajene rastline. Bazena s substratom sta zatesnjena s folijo in tako vodotesna. Na poti skozi substrat, naseljen z mikroorganizmi, se voda čisti, dodatno pa za to poskrbijo rastline.

Gre za kombinacijo fizikalnega, kemijskega in biološkega čiščenja. V rastlinski čistilni napravi poteka več procesov: filtracija, adsorpcija, absorpcija, mineralizacija, aerobna in anaerobna razgradnja. Voda je ob izhodu tudi do 99 odstotkov bolj čista kot ob vhodu, praviloma pa je učinkovitost čiščenja vedno višja od 85 odstotkov. Tudi pozimi, ko je rastlinja manj. Pomanjkanje rastlinja je namreč upoštevano že pri gradnji naprave – priporočljivo je zgraditi nekoliko večjo. Voda je dovolj čista, da jo lahko uporabimo za zalivanje zelenic, sadovnjakov, lahko si naredimo okrasni ribnik, z njo pa ni priporočljivo zalivati vrtnin.

Zasadimo rastline, ki jim prijajo močvirnata tla

Vzdrževanje ni zahtevno, pravi sogovornik. Usedalnik oziroma zadrževalnik, v katerem se nabira mulj, je treba očistiti na približno dve leti, sicer pa zgolj spremljamo delovanje in denimo dvakrat na teden pregledamo jaške in cevi, da se ne bi zamašili, ter jeseni pokosimo rastline.

Rastlinske čistilne naprave so najpogosteje zasajene z navadnim trsom, vodo pa po Amerškovih besedah dobro čistijo še ostri šaš, širokolistni in ozkolistni rogoz, perunika, ločje, pa tudi beli lokvanj, vodna hijacinta, enostavni ježek, vodna leča, trpotčasti porečnik in plavajoči dristavec. Vsem naštetim rastlinam je skupno, da dobro uspevajo v močvirnatih tleh. Nevarne snovi iz odpadne vode posrkajo v liste, kjer se pod vplivom sončnih žarkov razkrojijo.

Država kreditira, občine subvencionirajo

Eko sklad ne dodeljuje nepovratnih finančnih spodbud za naložbe v čiščenje odpadnih voda v gospodinjstvih, ne za biološke ne za rastlinske čistilne naprave. Enkrat na leto pa objavi javna poziva za kredititranje okoljskih naložb, ki zainteresiranim omogočata postavitev čistilnih naprav s pomočjo ugodnega posojila Eko sklada. Eden je namenjen ugodnemu financiranju okoljskih naložb občanov, drugi pa financiranju okoljskih naložb pravnih oseb, samostojnih podjetnikov in zasebnikov. Subvencije so za zdaj v pristojnosti občin. Kakor pravi Darko Rogl, nakup čistilne naprave subvencionira približno petnajst slovenskih občin, na območju katerih se zaradi razpršenosti poselitve gradnja javnega komunalnega omrežja ne splača.