Povezava dveh sistemov ogrevanja pomeni, da del toplote za toplo sanitarno vodo in za ogrevanje prostorov dobimo iz energije sonca prek sprejemnikov sončne energije, del pa iz centralnega ogrevalnega sistema, ki lahko izkorišča energijo na primer zemeljskega plina, kurilnega olja, lesne biomase ali katerega od drugih obnovljivih virov energije. Ta drugi ogrevalni sistem je torej sestavljen iz ustreznega kotla ali toplotne črpalke in ogreval, ki so v posameznih prostorih. Ogrevala so lahko ploskovna, nizkotemperaturna, lahko pa se odločimo za radiatorsko gretje.

Sončna energija in nizkotemperaturno ogrevanje

Strokovnjaka iz Hidrie Ivan Habič in Matija Puš pravita, da lahko največje izkoristke termosolarnega sistema dosežemo, če ga povežemo z nizkotemperaturnim načinom ogrevanja prostorov. To pomeni, da imamo v prostorih talno, stensko ali stropno gretje. Temperaturni nivo za talno gretje, ki pomeni temperaturo vode v ceveh sistema, je 28–32 stopinj Celzija. Zahtevana temperatura je tako nizka, da jo lahko dosežemo tudi v prehodnih obdobjih, ko je delež sončnega sevanja manjši. Torej lahko v tem času kar precejšen del toplote za ogrevanje prostorov pridobimo od sonca.

Nasprotno pa to težko dosežemo, če imamo v prostorih nameščene radiatorje. Pri njih je zahtevani temperaturni nivo vode višji, 55–60 stopinj Celzija. Solarni sistem bomo zato lahko uporabljali le kot pomoč pri ogrevanju oziroma za dogrevanje prostorov, večji delež toplote pa moramo zagotoviti iz drugega energijskega vira s centralnim ogrevalnim sistemom, pojasnjujeta sogovornika.

Kondenzacijski in nizkotemperaturni kotli ter toplotne črpalke

V prvem primeru lahko dodatno toploto zagotovimo s kondenzacijskim ali nizkotemperaturnim kotlom na zemeljski plin ali kurilno olje, možnost pa je tudi kotel na lesno biomaso ali toplotna črpalka. V drugem primeru, ki je običajen pri starejših hišah, v katerih termosolarni sistem vgradimo naknadno, dodatno toploto zagotavljamo z običajnimi oziroma visokotemperaturnimi kotli. Lahko se odločimo tudi za vgradnjo novega, največkrat nizkotemperaturnega kotla z višjim izkoristkom, kot ga ima stari, vendar moramo preveriti, ali imamo dovolj velike radiatorje. Vedeti je namreč treba, da bo izkoristek nizkotemperaturnega kotla, ki deluje na nizkotemperaturnem nivoju, primeren le, če je površina radiatorjev zadostna. Strokovnjaki poudarjajo, da v starejših hišah takšnih težav večinoma ni, saj smo pred desetletji praviloma vsi vgrajevali prevelike radiatorje.

Preprosta povezava ogrevalnih krogov

Možnosti različnih povezav obeh sistemov je več, odvisne pa so od tega, ali sončno energijo izkoriščamo le za pripravo tople sanitarne vode ali tudi za ogrevanje prostorov, ter od samega termosolarnega sistema. V prvem primeru je treba kotel povezati na prvo cevno spiralo v hranilniku toplote. Kolektorsko polje je priključeno na spodnji del hranilnika, ker to zagotavlja največji izkoristek sončnih sprejemnikov. Tako s sončno energijo segrevamo vodo v hranilniku toplote, s kotlom pa po potrebi le dogrevamo, pravita Habič in Puš. Kotli centralnega ogrevanja imajo običajno že vgrajen hranilnik toplote ali pretočni bojler za ogrevanje sanitarne vode. Poleg njega je treba torej postaviti še hranilnik toplote solarnega sistema in ju pravilno povezati v celoto.

Povezava sistemov je zahtevnejša, če želimo sončno energijo izkoriščati še za ogrevanje prostorov, odvisna pa je tudi od tega, kakšne možnosti ponuja posamezni termosolarni sistem. Pri sodobnih različicah, pri katerih se voda za oba namena pripravlja v enem elementu, so nameščeni tudi vsi potrebni priključki, ne glede na to, kakšen centralni ogrevalni sistem imamo. Oba sistema je treba le hidravlično povezati. Tako kotel za ogrevanje priključimo na treh mestih, in sicer sta na sredini in zgoraj dovodna voda dogrevanja, spodaj pa povratni vod, razlagata sogovornika in dodajata, da takšna povezava omogoča selektivno dogrevanje vode v zalogovniku. To pomeni, da se na sredini greje voda za ogrevanje prostorov, zgoraj pa se pripravlja sanitarna.

Samodejno delovanje in nadzor

Da bosta povezana sistema učinkovito delovala, je poleg pravilnega dimenzioniranja obeh ter njune povezave potrebna še kakovostna regulacija celote. Pri sistemih za pripravo sanitarne vode to nalogo običajno opravljajo diferenčni termostati, pravita Habič in Puš. Njihovo delovanje je preprosto, saj na podlagi nastavljene temperaturne razlike med kolektorskim poljem in hranilnikom toplote ter zahtevanega temperaturnega nivoja v hranilniku po potrebi vklapljajo obtočno črpalko kolektorskega polja ali obtočno črpalko, ki povezuje kotel in hranilnik toplote, še pojasnjujeta sogovornika.

Regulacija delovanja je znova zahtevnejša pri sistemih, ki so namenjeni tudi za ogrevanje prostorov. Poleg nadzora delovanja obtočnih črpalk za kolektorsko polje in kotel mora regulirati delovanje črpalke za napajanje centralnega ogrevalnega sistema, torej talnega, stenskega stropnega ali radiatorskega gretja. Običajno takšna regulacija deluje na podlagi sobnega termostata in v odvisnosti od zunanje temperature. V vseh primerih pa zagotavlja samodejno delovanje sistema, tako da uporabniku ni treba skrbeti, ali je v določenem trenutku dovolj sončnega sevanja in ali se bo takrat vključil dodatni vir ogrevanja, ki bo zagotovil dovolj toplote tako za toplo sanitarno vodo kot za prijetno temperaturo v prostorih, še pojasnita sogovornika.

Delo in dom, 30. julij 2008