Njihova združba je v delu, ki mu v Arboretumu iz spoštovanja do tradicije rečejo spodnji angleški park, zelo močan element, ki vzbuja spoštljivost pred veličastjem narave. Ta je drevesom, ki so od malega rasla v skupini in se med seboj varovala pred neurji, oblikovala krošnjo, kot bi bila ena sama. Spodaj na desni za mejo iz rododendronov izstopa sončno rumeno odevalo kapadokijskega javorja, malo naprej rubinasto listje pahljačastega gorskega javorja z Daljnjega vzhoda. »Večino leta povsem anonimno drevo se pred temnim ozadjem čug, iglavcev, ki zdržijo senco, pražnje preobleče, preden odvrže liste. Vsega za teden dni,« razlaga Matjaž Mastnak.

Ustanova, Arboretum Volčji Potok, v kateri je zaposlen, je leta 1952 nastala kot javni in izobraževalni park v sklopu ljubljanske univerze, kot nekakšna učilnica v naravi za pejsažno arhitekturo, kot se je takrat reklo krajinski arhitekturi. Njeno poslanstvo je bilo ustvariti zbirko lesnatih rastlin, dreves in grmovnic, zasluga dr. Cirila Jegliča, ki jo je zasnoval in v prvih petih letih v primerjavi s poznejšimi ravnatelji najbolj velikopotezno vodil, pa je bil načrt, da bi rastline pokazali ljudem v njihovi okrasni funkciji. Kljub zaprtosti državnih meja v tistem času mu je uspelo v zbirko vključiti skoraj vse, kar je bilo takrat v svetu pri lesnatih rastlinah dobrega in preizkušenega. Število vrst in sort (ne primerkov) se je v njegovem času s 115, kolikor jih je v parku pred nacionalizacijo ljubiteljsko zasadil lastnik posesti Leon Souvan, povzpelo na 1500, zdaj pa jih je približno 3500. Vizija Cirila Jegliča, ki je veliko objavljal, je bila ljudi prosvetljevati, kaj se splača saditi, da bo lepo, zdravo in dolgoživo. Njegov naslednik Miha Ogorelec je ustvaril več zanimivih rodovnih zbirk, npr. lip, javorjev, brez, hrastov, bukev in slečev. V tem obdobju so v park drevesa dosajali, kolikor je dopuščal prostor, in mu dodali rozarij.

Arboretum Volčji Potok je največja zbirka lesnatih rastlin v Sloveniji – v Italiji denimo nimajo tako velike na enem mestu –, zato predstavlja gensko banko, katere pomena se zaveda malokdo. Hkrati je kulturna dediščina državnega pomena in je zdaj javni zavod. Vendar od osamosvojitve Slovenije Arboretum ni bil v nič zavidljivi situaciji in je bil uspeh dveh desetletij, ki so ji sledila, po Mastnakovih besedah že to, da je obstal in da so fond rastlin in njihove združbe na 85 hektarih vzdrževali. V zadnjih treh letih si ustanova, ki jo vodi Aleš Ocepek, skupaj z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije prizadeva za sprejetje načrta uprav­ljanja parka za prihodnjih deset let. V skladu s tem bo obiskovalce že v prihodnjih letih pričakala opaznejša delitev parka na del med vhodom in pristavo (kjer so prostori uprave in nekatere prireditve), čez vse leto namenjen sezonskim zasaditvam, in osrednji arboretumski del parka, ki naj bi ga obnavljali po enotah. Vse, tudi najbolj všečne prireditve, npr. spomladanska razstava čebulnic, bi brez lepega parkovnega okvira, ki jih omogoča, težko privabile toliko obiskovalcev.

»Če se vrnemo v 50. leta, za Jegličevo odločitev, da se arboretum, tj. botanični park za lesnate rastline, zasnuje ravno v Volčjem Potoku, je bila odločilna tukajšnja raznolikost narave. Imamo senčnate, prisojne terene, naravne vodotoke, kisla in nevtralna tla in več različnih gozdnih združb: dva različna bukova gozda, na severu predalpski borov gozd, jelov gozd in sestoj jelš z jeseni. Tudi zaradi spetosti z gozdom delujejo parkovne zasaditve harmonično,« povzame sogovornik. V njih imajo drevesa različno vlogo, lahko prostor ustvarjajo, so središče dogajanja ali pa prostore med seboj razmejujejo, pri čemer jih pomagajo zapirati tudi nižje grmovnice. Ko na vzhodnem delu parka zapustiva močvirni del z jelšami, se nad nama razpre travnik, okoli katerega so vse zasaditve podrejene velikima listavcema ambrovcema, katerih krošnji delujeta kot požar. Tako kot marsikje javorji postaneta jeseni lovilca pogledov. »Toda zasaditve vzbudijo pozornost, če v parku obstaja kontrast. To je pomembno tudi na zasebnih vrtovih.«

Tako priljubljeni pahljačasti javorji so v delu parka posajeni v primerjalno zbirko. Njihovo združbo, tako kot primerjalne zbirke brez, okrasnih bukev, nepozebnikov, navsezadnje okrasnih trav, si lahko pridejo obiskovalci ogledat, če si te rastline želijo doma. Smotrno je, da niso pozorni samo na njihovo velikost, obliko rasti, torej na videz, temveč da pri osebju arboretuma poiščejo tudi informacije, s katerimi vrstami ali sortami jih je najbolje družiti, da bodo najlepše. Tako preizkušanje je namreč še vedno ena od njegovih glavnih vlog, saj so lesnate rastline zunaj svojih naravnih rastišč rade izbirčne. V družbi različnih javorjev ob jezercu, sredi katerega stoji lesena klop za povod­nega moža, raste tudi devetdesetletni starosta iz Souvanovega časa, prvi rdečelistni javor na Slovenskem, pripeljan iz Dresdna. To zdaj tako priljubljeno okrasno drevo pri nas širše poznamo šele štiri desetletja.