Slovenija je z vidika flore in vegetacije zelo bogata država. In izjemno pestra, saj se tu srečujejo štiri različne flore; sredozemska, ilirsko-dinarska, panonska in srednjeevropsko-alpska. Med prvimi, ki so to rastlinsko bogastvo preučevali, sta bila P. A. Mathioli (1501–1577) in C. Clusius (1526–1609). Z delom Flora Carniolica, ki ga je napisal J. A. Scopoli in je prvič izšlo leta 1760, pa smo se uvrstili v takratni vrh florističnega slovstva.

Sčasoma so rastline izgubljale svojo gospodarsko vlogo v smislu pridelovanja hrane in različnih surovin. Postajale pa so čedalje bolj pomembne za našo dušo, ceniti smo začeli njihovo lepoto in jih želeli imeti ob sebi. Zato so se naši vrtovi začeli spreminjati v kotičke, namenjene uživanju in opazovanju rastlin ter življenja v njih. Zdaj veliko posegamo po trajnicah in enoletnicah, ki pritegnejo poglede z barvami in velikostjo cvetov in so rezultat dela gojiteljev. Seveda to ni nič narobe, saj se poskuša pri vzgoji rastlin upoštevati želje in okus kupcev, pa tudi zahteve po čim bolj preprostem vzdrževanju.

Varovanje je nujno

Veliko domorodnih rastlin je zavarovanih, saj so ogrožene zaradi spreminjanja njihovega življenjskega okolja, pretiranega izkoriščanja, pa tudi naseljevanja invazivnih tujerodnih vrst. Iz narave jih ne smemo prinašati, ni pa treba, da bi se jim popolnoma odpovedali, saj jih veliko lahko kupimo v specializiranih vrtnarijah. Številne se ponašajo z izjemno lepoto, ki takoj očara. Le komu ne zastane dih ob pogledu na zibajoči se lepi čeveljc ali na preprogo, v katero so vtkane zlate in modre zvezdice avriklja in svišča? Mečki očarajo s svojim vitkim stasom in rož­nato barvo, planika s svilantim kožuščkom, potonika z velikim cvetom, močvirska logarica s šahovnico, alpska možina s kovinsko hladnostjo, jarice s kljubovanjem zimi, lilije pa s turbani. Tu so še ciklama, navadni pasji zob, rumeni košutnik, narcisa, rumeni sleč, šmarnica, močvirska kačunka, perunika, mastnica in druge naše dragocenosti. Niso pa vse zavarovane rastline na prvi pogled zelo atraktivne in jih včasih komaj opazimo, npr. mahove in lišaje ali bodalico. Na mnoge, kot so zvončki in telohi, pa smo se že tako navadili, da jih skoraj ne opazimo več.

Srečujemo jih povsod

Vendar lahko tudi veliko nezavarovanih domorodnih rastlin na vrtu deluje izjemno dekorativno. Res pa je, da jih še vedno preslabo poznamo ali se nam zdijo preveč vsakdanje, da bi jih umestili na okrasne grede. Lahko bi rekli, da gre za prezrte znanke, katerih posebno varovanje (še) ni potrebno, so pa tudi zelo atraktivne in bi jih brez kančka zadrege vključili v zasaditve. Lahko bi jim celo rekli neznane znanke, saj jih srečujemo povsod, jim pa ne namenimo dovolj pozornosti. Ker so z nami že vse življenje, je morda to razlog, da jih pobliže ne spozna(va)mo. Veliko jih je v tujini (le kako je to znano!) precej bolj cenjenih in spoštovanih kot doma.

Zali kobulček, če ga pobliže pogledamo, ima nenavadno lep in zanimiv cvet, komarček na vsako gredo prinaša čipkasto nežnost, kozja brada, zlatica in pogačica pa sonce. Navadni jesenček, katerega listi spominjajo na mali jesen, zato je tudi dobil tako ime, bo presenetil z vonjem po pomaranči ali limoni. Mračica je s svojimi modrimi žogicami nepogrešljiva na skalnjakih, kamor se z lahkoto zaseje tudi lučnik. Za prekrivanje tal v senci, in to celo v suhi senci, na žalost ne uporabljamo kopitnika, pa tudi jelenov jezik je v senčnem vrtu vse preredek gost, da o talinu niti ne izgubljamo besed. In tu je še kresničevje, ki preseneča s svojo višino. Nasprotno pa sta pomladanski žafran in podlesek nizki rastlini, še nižji je beli žafran ali nunka. Z belo barvo cofkov se lahko pohvali munec, ki ga le redki poznajo, sretena na travnikih kima z oranžnorjavimi cvetovi, vsi poznamo ivanjščico, strašnico pa le po videzu, ne pa po imenu.

Domorodnih rastlin, ki so prilagojene našim podnebnim razmeram in so vsega občudovanja vredne, je veliko, zato jih je nemogoče vse našteti in predstaviti. Morda nas bo opis nekaterih izmed njih spodbudil, da bomo naslednjič na sprehodu bolj pazljivi in bomo opazili raznolikost in lepoto teh vse prepogosto prezrtih znank ali pa bomo o njih pobrskali tudi po literaturi.

Navadni jetrnik (Hepatica nobilis)

Pri nas je jetrnik zelo razširjena vrsta. V zem­lji ima kratko koreniko, ki je pogosto zelo na površju in iz katere lahko izrašča več navidez­nih rozet s trikrpimi listi. Številni cvetovi so modri in imajo od šest do deset različno velikih cvetnih lističev, pod katerimi so trije dlakavi čašni listi. So pa cvetovi zelo spremenljivi tako po barvi kot velikosti, obliki in številu cvetnih lističev, kar mu daje prav poseben čar. Pri razmnoževanju pomagajo mravlje, ki raznašajo dozorelo seme. Jetrnik je zelo priljubljen v tujini, predvsem na Japonskem, kjer so vzgojili sorte z različno obarvanimi cvetovi; belimi, belo-zelenimi, rožnatimi, vijoličastimi, pa tudi take z vrstnatimi cvetovi, vendar so pri tem »izgubili« prašnike. Zanimive so tudi cene, ki se pri posameznih sortah lahko povzpnejo na več sto evrov. Na vrtu je najlepši pod listavci ali kot obroba poti, lepo deluje tudi pod listopadno živo mejo, na močni pripeki pa ne uspeva najbolj. Je hvaležna lončnica, in če nimamo vrta, zadošča že okenska polica.

Pasji zob (Erythronium dens-canis)

Na hitro in na daleč spominja na ciklamo. Ampak res samo na hitro, čeprav cveti v ciklamno rožnati barvi, listi pa so zeleni, posuti z rjavovijoličastimi pegami. Je ena redkih rastlin, ki je povsod, kjer raste, dobila ime pasji zob. In to po koničasti čebulici, ki res spominja na pasji zob in je obdana s tankim rjavim ovojem. Pasji zob rad raste na zakisanih predelih, zato dobro uspeva pod iglavci, le vlage mu ne sme primanjkovati. Tudi družba rododendronov in hrastov mu je ljuba, skratka rad je v bolj kislih in humusnih tleh. Mlada rastlina ima en sam list, pozneje pa dva in med njima izrašča cvetno steblo. Pri nas le redko naletimo na belega, medtem ko vrste iz Amerike lahko cvetijo tudi rumeno, rožnato in seveda belo. Zelo preprosto ga tudi sami razmnožimo, če konec maja po tleh poberemo dozorele glavice in seme posejemo na senčen in hladen prostor, kjer ne bomo prekopavali. Pri nas je zaščiten od leta 2004.

Tevje (Hacquetia epipactis)

Ime je leta 1830 dobilo po Balthazarju Hac­quetu (1739/1740–1815), zdravniku kirurgu, naravoslovcu in ljubitelju narave, čeprav so rastlino poznali že prej in jo drugače imenovali. Ni zahtevna, ima rada apnenčasta tla in svež humus, čeprav uspeva tudi na rahlo zakisani podlagi in je pri nas ena najbolj razširjenih rastlin v naravi. »Cvet«, ki je le navidezni cvet, je pravzaprav socvetje, saj gre za skupek številnih cvetov, združenih v zelo stisnjen kobul. Zaradi prekrovnosti in bogatega cvetenja je tevje zelo cenjeno v tujini. Razmnožujemo ga lahko z deljenjem korenike ali s sejanjem dozorelega semena, ki pa potrebuje premrznitev, da vzkali. Le malokdo ve, da je tevje v sorodu s peteršiljem, kumino in korenjem.

Jelenov jezik (Phyllitis scolopendrium)

Spada med praproti in najraje raste v vlažnih soteskah, kjer ima zadosti vlage. Poleti ga v vsem zelenju niti ne opazimo, njegov čas pa napoči jeseni, ko drevje odvrže listje, in če zima ni preostra, še dolgo v pomlad izteza jeziku podobne zelene usnjate liste. Ti začnejo hirati šele z rastjo novih. Pri nas raste samo ena vrsta, ki pa lahko glede na rastne razmere zelo variira. Najbolj preprost način razmnoževanja je delitev večje rastline na več manjših.

Beli žafran (Crocus vernus subsp. albiflorus)

Poznamo ga tudi kot nunko. Pri nas uspeva v višjih legah, na povsem odprtih ali že delno skalnatih površinah. V nižinah ga najdemo le na osojnih hladnih legah. Nunka lahko »pobeli« velike površine, in ker je manjša od spomladanskega žafrana, je še toliko bolj odvisna od tega, da so površine popasene ali košene. V različnih predelih Slovenije lahko barva variira, običajno je bolj bela višje in ponekod nižje, v vmesnem delu pa je lahko zelo raznolika.