V starem Egiptu je mak veljal za cvetlico ljubez­ni, ki so jo zaljubljenci podarjali svojim izbrankam. Če ni ravno takrat cvetel, so namesto cvetočega šopka enako vlogo odigrale posušene glavice. Te so bile tudi tradicionalni dodatek v krstah mladih deklet. Še bolj razširjen, tako v vsakdanjem življenju kot v umetnosti in religiji, je bil v antični Grčiji. Zaradi obilice semen je bil sveta rastlina boginje plodnosti Demetre. Najverjetneje so ga uporabljali v različnih obredih, pri čemer so izrabljali njegove narkotične učinke in po navidezni smrti doživeli prebujenje v novo življenje.

Očitno je bil mak v antični Grčiji zelo priljubljen, saj je bil atribut številnih bogov in tudi same Hekate, kraljice temnih sil in čarovništva. Hipnos, bog spanja, in njegov sin Morfej, bog sanj, sta ga imela ves čas ob sebi. Njima so Grki darovali vence makovega cvetja, da bi si zagotovili spokojen sen. No, za makovo cvetje sta bogova poskrbela tudi sama, saj so bila polja pred Hipnosovo palačo, ki je stala tik pred vrati podzemlja, prekrita z njim. Zanimiva je povezava spanja s smrtjo. Hipnos je imel brata dvojčka Tanatosa, boga smrti, vemo pa, da so v Grčiji smrtno kazen izvedli z napojem iz maka in trobelike, ki je najprej povzročil globok spanec in potem smrt.

Po antični mitologiji je za nastanek maka kriva ljubezen. Afrodita, boginja ljubezni, se je neizmerno zaljubila v lepega Adonisa, čeprav je bila poročena s Hefajstom, hkrati pa se je spogledovala še z Aresom. Ta je bil precej ljubosumen in se je sklenil kruto maš­čevati. Spremenil se je v divjega merjasca in na lovu zadal Adonisu smrtno rano. Užaloščena Afrodita ni mogla zadržati solz in po eni izmed različic je tam, kjer so solze padle na tla, zrasel mak z željo, da bi boginji prinesel pozabo. Želja se ji je uresničila in boginja je hitro našla uteho drugje.

V srednjem veku je bil mak atribut neumnosti in nevednosti, saj so čezmerni spanec povezovali s tema grehoma. Zaradi podobe križa, ki jo oblikujejo spoji štirih venčnih listov, pa je med kristjani simbol prave vere, rdeča barva cveta, ki spominja na kri, lahko predstavlja Kristusa in njegov pasijon.

Umetnost je bila v času romantike in simbolizma, še bolj pa v času umetniške dekadence konec 19. stoletja roži pozabe zelo naklonjena, zato jo najdemo upodobljeno na številnih slikah.

Ne samo v umetnosti, tudi na okrasnih gredah si je mak priboril svoje mesto in ima, kljub svoji kratkotrajni in krhki lepoti, številne oboževalce. Mak je enoletnica, dvoletnica ali trajnica, ki je doma na Kitajskem, v Avstraliji, Severni Ameriki, južni Afriki, Turčiji, Armeniji, Iranu, na Kavkazu, v Španiji, skratka povsod, kjer ima ta od 30 do 100 centimetrov visoka cvetlica ustrezne razmere. Potrebuje sončna do polsenčna rastišča in vlažna, a dobro odcedna tla.

Če želimo imeti mak na gredi stalno na istem mestu, moramo posaditi trajnega ali turškega, katerega veliki cvetovi se na pomlad bahajo v vseh mogočih odtenkih rožnate, rdeče, oranžne, bele in slezenaste barve, včasih celo v kombinaciji bele in rdeče. Nekateri imajo na cvetnih listih na sredini temno pego. Če vemo, da so ti maki doma v puščav­skih predelih, je jasno, da po cvetenju rastlina hitro naredi seme in odmre, da preživi sušno in vroče poletje. Iz odebeljene korenine, ki ostane v tleh, pa jeseni spet poženejo listi, ki ostanejo čez zimo zeleni. Maki so zelo skromni, ne prenašajo mokrih nog, občasno pa jih je dobro pognojiti. Sicer naredijo seme, vendar sejanci ne bodo imeli lastnosti staršev. Bolje je, če pozno poleti ali zgodaj jeseni odkopljemo makovo korenino, jo razrežemo na približno pet centimetrov dolge kose in jih navpično potaknemo v lončke z zelo peščeno zemljo. Že pred zimo bodo pognali majhni zeleni listki. Takšno vegetativno razmnoževanje je lahko zanimiv izziv, če pa nimamo časa in energije, sadike kupimo, saj je ponudba spomladi zelo velika.

Nekaterim ne ugaja, da potem ko mak odcveti in odmrejo tudi listi, na gredi ostane praznina. Začasno jo lahko zakrijemo z enoletnicami ali pa počakamo, da se razbohotijo sosede. Najbolje je, če imajo enake zahteve kot mak. Primerne so sibirske perunike, maslenice, ostrožniki, volčji bob, ivanjščice in okrasne trave. Turški mak je na vrtu vir prave eksplozije barv, zmotno pa je mišljenje, da iz njega pridelujejo opij.

Vrtni mak je tista vrsta, ki se uporablja v prehrani in kot vir olja za solato, iz njega pa pridobivajo opij. Njegovo znanstveno ime (Papaver somniferum) v prevodu pomeni uspavalni mak in se nanaša na njegove narkotične lastnosti. Je enoletnica, ki cveti od junija do avgusta z do 10 centimetrov velikimi cvetovi v čudovitih vijoličastih odtenkih. Nepogrešljiv je pri pripravi prekmurske gibanice in kot posip na pecivu, pa tudi na vrtu je lepa okrasna rastlina. Kot okras so uporabne posušene semenske glavice.

V Sloveniji je najbolj razširjen poljski mak (Papaver rhoeas), ki se kot plevel pojavlja v žitnih poljih in strniščih. Kot okrasno cvetlico pa najdemo čedalje več islandskega, ki je še posebno lep na skalnjaku, in kalifornijski zlati mak (Eschscholzia californica), ki raste na najbolj suhih tleh in celo suhozidih. Zelo redek je modri mak (Meconopsis betonicifolia), ki v svojih zahtevah odstopa od »običajnega«. Želi bolj kislo zemljo, polsenco, vlažno ozračje in ne previsokih temperatur. Vendar vse te zahteve poplača z nenavadno intenzivno modro barvo.

Res se makovo cvetje hitro osuje, vendar si kljub temu kdaj privoščimo šopek te živahne cvetlice in vnesimo ekstravaganco v svoj dom in življenje. Čeprav kratkoživ, pripoveduje tudi o ljubezni, bogastvu in spokojnem spancu. O sanjah vsakogar.

Arhiv revije Deloindom+.