Kot vse pomladne cvetlice je tudi narcisa simbol prebujenja in ponovnega rojstva, ima pa prav tako nasproten pomen in v številnih kulturah velja za pogrebno cvetlico. V starem Egiptu so verjeli, da čebulice narcis, položene v krste pokojnikov, zagotovijo njihovo novo rojstvo in srečo v onstranstvu. Stari Grki so jih sadili na grobove, saj je pri njih veljala za rožo podzemlja in je bila posvečena njegovemu vladarju Hadu.

Had je imel narcise izjemno rad, saj je z njihovo pomočjo ugrabil Demetrino hčer Kore. Ko je ta na livadi nabirala rože, je zagledala prelepe narcise, a ko je utrgala prvi cvet, se je odprla zemlja. Iz nje se je dvignil Had, jo odpeljal v podzemlje in prisilil, da je postala njegova žena. Narcisa je tako postala Demetrina sveta cvetlica in simbol žalosti, belo barvo je menda prejela od bledice žalostne matere boginje. Povezovanje narcise z motivom smrti in globokega spanca ima tudi drugačne korenine. Ta lepa rastlina je strupena in njeno zaužitje lahko povzroči celo smrt. Njeno grško ime narkissos izhaja iz besede narke, ki pomeni odrevenelost, v antičnem zdravilstvu so jo uporabljali kot sredstvo proti bolečinam. Tako postane tudi jasno, od kod beseda narkoza.

Vendar je v povezavi z nastankom narcise najbolj znana mitska zgodba o mladeniču Narcisu. Zanj je bilo napovedano, da bo visoko starost dočakal le, če ne bo spoznal samega sebe. Lepi Narcis je bil popolnoma nedovzeten za ljubezen številnih mladenk in mladeničev, hladen v srcu in brezbrižen do njihovih srčnih bolečin. Nimfa Eho, ki jo je zavrnil, se je od sramu umaknila v gozd in skoprnela od neuslišane ljubezni. Od nje je ostal le še odmev. Ko pa je na pragu Narcisove hiše, z njegovim darilom – mečem – naredil samomor še en zaljubljen mladenič, je bogovom prekipelo. Na poučen način je nečimrneža kaznovala Nemezis, boginja pravičnosti in maščevanja. Pripeljala ga je do studenca, in ko se je v njem zagledal, se je zaljubil v lastno podobo. Vsakič, ko je segel po njej, pa je ta izginila in se vrnila šele, ko je odmaknil roko. Od nesrečne ljubezni do samega sebe je zblaznel in shiral. Nekega dne so vodne nimfe namesto mladeniča na robu studenca našle čudovite cvetlice in jih poimenovale po njem. Narcise, ki simbolizirajo smrt, so postale simbol ljubezenske brezčutnosti in samoljubja. Ime Narcis še danes uporabljamo v negativnem pomenu kot sinonim za človeka, ki je pretirano zaljubljen vase, pozabljamo pa, da to ni bila Narcisova hiba, ampak kazen za njegovo brezčutnost.

V krščanski ikonografiji ima narcisa pozitivno simboliko in je podobno kot lilija postala simbol vere in Marijine čistosti. Prištevali so jo med rajske cvetlice in lahko pomeni večno življenje ali milost božje ljubezni. Antika se s simboliko smrti in ponovnega rojstva ponovi v narcisi kot cvetu Kristusove smrti in vstajenja, zato lahko šop cvetočih narcis velikokrat vidimo ob Jezusovem grobu.

Tudi v islamskih deželah ima narcisa pozitiven pomen in tisti, ki jo posadi na vrtu, je blizu nebeški sreči. Oblika cveta, ki spominja na oko, pa ji je prinesla ime božje oko.

Narcise so trajne čebulnice, doma v Sredozemlju in večinoma prezimno trdne. Sadimo jih tako kot vse čebulnice na sončna ali deloma zasenčena rastišča, v prepustna tla z veliko hranilnimi snovmi. Dobro odcedna prst je pogoj za dobro rast in obilno cvetenje. Čebulice sadimo jeseni, vsaj za dve njihovi višini globoko. Imajo značilno koničasto obliko z nosom. Tiste z dvema nosovoma so še posebno kakovostne in bogato cvetoče. Sadimo jih vedno v skupinah, ločeno po sortah in barvah; prevladujeta rumena in bela. Narcise imajo zelo pestre oblike in načine rasti, od drobnih ciklamastih do visokih trobentastih z vrstnatimi cvetovi. Na podlagi oblike cvetov so jih razdelili v 12 skupin. Nekatere sorte izredno dišijo, zato ni nič nenavadnega, da se eterično olje iz narcis uporablja za izdelavo parfumov.

Pri nas uspeva samoniklo le ena vrsta. Slovensko botanično ime zanjo je beli narcis, znanstveno pa Narcissus poeticus – pes­niški narcis, najverjetneje v čast Ovidu, ki je v Metamorfozah zgodbo o mladeniču in Eho prelil v stihe. Zanimivo je, da v slovenščini uporabljamo za to prelepo cvet­lico tako žensko kot moško obliko imena, narcisa in narcis, zanjo pa je znanih tudi čez 60 domačih imen. Medenka, bedenica, jurijevka, klačenica, binkoštnica in morda najbolj znano – ključavnica. V naravi raste po Golici in drugod po Karavankah, Julijcih, v Zasavju, na Osilniški planini, Krasu in v Prekmurju. Je zavarovana rastlina, a glavni razlog njene ogroženosti ni toliko nabiranje cvetov kot zaraščanje travnih površin, povečano gnojenje in melioracija.

Razlogov, da narcise rastejo na vsakem vrtu, je veliko. Če so zadovoljne z rastiščem, jih lahko tam pustimo dolgo časa in jih razsadimo, ko prenehajo bujno cveteti, lahko tudi šele po desetih letih. Z leti se njihove čebulice pogrezajo globlje in globlje, kar jih pri rasti in cvetenju nič ne ovira. Čeprav jih pri okopavanju velikokrat poškodujemo, si, če le nismo preveč poškodovali sredice, opomorejo. So tudi bolj odporne proti plesnim in virusom kot njihovi tekmeci tulipani. In proti voluharju, saj se jim ta požrešnež na daleč izogiba. Po cvetenju jim listov ne porežemo, ampak počakamo, da porumenijo, kar je znak, da so si čebule nabrale zadosti moči za naslednje cvetenje, in jih šele potem odstranimo. To se zgodi pred poletjem, zato jim pomanjkanje vlage in poletne suše ne škodijo. Še en razlog, da to cvetlico moramo imeti.

Arhiv revije Deloindom+.