V preteklosti za prehrano, zdaj za okras

V preteklosti so ljudje gojili rastline, ki so imele uporabno vrednost za prehrano, veliko pozneje so jih začeli uporabljati tudi v okrasne namene. Veliko rastlin, ki jih v Evropi uporabljamo v kmetijstvu, hortikulturi in gozdarstvu, ni domorodnih, ampak so bile v zadnjih 2000 letih prinesene iz različnih delov sveta.

Večina rastlin, ki jih gojimo na naših vrtovih in poljih, izvira od drugod; krompir, fižol in paradižnik iz Južne Amerike, iz Severne Amerike kumare, česen in čebula iz Srednje Azije ... Številne so bile za človeka koristne in so mu prinesle blaginjo. Tudi težav, da bi se spreminjale v plevel ali postale invazivne, niso povzročale. Vendar manjši del takih vnosov uide kultivaciji, se udomači in širi v naravo ali ekosisteme, ki jih je ustvaril človek, ter povzroča ekološke in gospodarske posledice ali celo ogroža naše zdravje. Poleg koristnih tujerodnih vrst so bile nenamerno vnesene tudi škodljive. Invazivne tujerodne rastline so zdaj ena največjih groženj za biot­sko raznovrstnost, takoj za izginjanjem in degradacijo habitatov.

Značilnosti invazivnih tujerodnih rastlin

Niso vse rastline, ki uidejo v naravo, invazivne. Nekatere se pojavljajo le kratek čas in se ne razmnožujejo, druge se sicer razmnožujejo, vendar ostaja njihovo število majhno in se ne širijo. Problematične so tiste, ki se na novo okolje popolnoma prilagodijo. Za to potrebujejo nekaj generacij in so v začetku neopazne, pozneje pa se začne njihov osvajalski pohod. Njihove skupne značilnosti so: hitra rast in razmnoževanje, kratko obdobje rasti, zgodnje cvetenje in semenitev, veliko število semen ali plodov, sposobnost kolonizacije obdelanih ali neobdelanih območij, učinkovito vegetativno razmnoževanje in širjenje, sposobnost uporabe lokalnih opraševalcev ter odpornost proti boleznim in škodljivcem. Zaradi naštetih lastnosti je te rastline zelo preprosto gojiti, zato ni čudno, da so številne v hortikulturi zelo priljubljene. Opise nekaterih invazivnih tujerodnih rastlin najdete TUKAJ.

Pot vnosa invazivnih tujerodnih rastlin

Nekatere rastline so bile naseljene namerno, nekatere pa popolnoma nenamerno. Številne tujerodne rastline za potrebe gozdarstva in hortikulture je človek naselil z namenom, da bi se vrste v okolju ustalile in bi imeli od njih koristi. Invazivke so pogosto zelo medonosne, nekatere imajo visoko krmno vrednost. Takšne naselitve so zdaj, ko se zavedamo mogočih negativnih posledic, nadzorovane in je zanje treba pridobiti dovoljenje.

Poznamo tudi prave ubežnice z vrtov, za katere vrtna ograja ne pomeni resne ovire. Te se v naravo širijo s semeni, ki jih raznašajo veter, voda ali živali, oziroma se razraščajo s podzemnimi deli. Včasih pa pri raznosu pomagamo sami, ko podarimo sadike prijateljem ali odlagamo rastlinske odpadke v naravo.

Nekatere rastline pripeljemo tudi povsem nenamerno s transportnimi sredstvi, v prt­ljagi ali embalaži in se izmuznejo nadzoru na meji. To so pravi slepi potniki, ki za sabo ne puščajo sledi.

Okoljski in gospodarski vplivi

Invazivne tujerodne rastline ne povzročajo stroškov samo zaradi ukrepov proti njihovemu širjenju, ampak tudi zaradi zmanjšanja donosa pridelkov, poškodb infrastrukture in zmanjšanja ali izgube vrednosti zemlje. Ob naselitvi tujih vrst se v naravi vzpostavljajo nova razmerja, katerih izid je velikokrat popolna uganka. Sprva so vplivi majhni, komaj opazni in neizmerljivi, ko pa jih zaznamo, smo vojno že izgubili. Vrsto, ki se je prilagodila na novo okolje in se v njem razmnožuje, je skoraj nemogoče odstraniti. Medtem ko domorodne strupene rastline dobro poznamo, se nevarnosti tujerodnih ne zavedamo dobro. Sajenje okrasnih rastlin, ki so v celoti ali delno strupene, je v okolici vrtcev zakonsko prepovedano in tudi doma je bolje, da se jim izognemo. Nekatere, kot orjaški dežen, izločajo nevarno snov, zaradi katere se na koži naredijo veliki in boleči mehurji, druge pa so lahko alergene. Največji krivec za seneni nahod v jesenskem obdobju je pelinolistna žvrklja, ambrozija, ki izvira iz Severne Amerike. Evropo je osvojila v pol stoletja, kar ni čudno, če vemo, da je na vsaki rastlini kar sto milijonov pelodnih zrn, ki se širijo po zraku.

Sestoji invazivk so navadno zelo gosti, in če stopimo vanje ter počepnemo, nas bo presenetila tema. Svetloba se je umaknila in z njo domorodne rastline, ki so bile ključna hrana za nekatere domorodne živali.

Preventivni ukrepi

Čeprav preprečevanje vnosa tujerodnih vrst pomeni določene stroške, je še vedno cenejše kot njihovo odstranjevanje. Večina preventivnih ukrepov je usmerjena v preprečevanje vnosa ali širjenja tistih vrst, za katere je že znano, da povzročajo škodo ali so grožnja našemu zdravju. Poleg nacionalne zakonodaje, ki mora biti usklajena s pravnim redom Evropske unije in zagotavlja pravne podlage za izvajanje ukrepov, kot so nadzor na mejah in v naravi ter odstranjevanje tujerodnih vrst, so pomembne tudi mednarodne konvencije in sporazumi. Še pomembnejše, če ne celo najpomembnejše, pa je ozaveščanje javnosti, saj je v času proste trgovine uvoz težko omejevati in lahko le razumevanje morebitnih neželenih posledic pomembno vpliva na ohranjanje biot­ske raznovrstnosti.

Lastniki okrasnih vrtov naj se, preden na vrtu posadijo novo rastlinsko vrsto, pozanimajo, ali ni morda invazivna. Invazivne rastline na vrtu naj bi na primeren način odstranili in jih nadomestili s podobnimi, ki ne ogrožajo narave. Vsekakor pa jim moramo preprečiti semenenje in plodenje. Pri pletju in čiščenju vrta pazimo, da ostankov rastlin in plevela ne odlagamo v naravo. In predvsem opazujemo okolico. Če ugotovimo, da se nekatere rastline širijo zunaj vrta, jih izpulimo s koreninami vred in o ubežnicah poučimo prijatelje in sosede.

Kako človek razširja tujerodne vrste, kakšne težave povzročajo tovrstne rastline in živali in kako ravnati z njimi, si lahko preberete tudi na spletni strani Ministrstva za okolje in prostor.