Mednje spadajo: japonski dresnik (Fallopia japonica), japonsko kosteničevje (Lonicera japonica), metuljnik (Buddleja davidii), veliki pajesen (Ailanthus altissima), kanadska zlata rozga (Solidago canadensis), orjaška zlata rozga (Solidago gigantea), topinambur (Helianthus tuberosa), deljenolistna rudbekija (Rudbeckia laciniata), japonska medvejka (Spirea japonica), žlezava nedotika (Impatiens glandulifera), enoletna suholetnica (Erigeron annuus), nebine (Aster sp.), orjaški dežen (Heracleum mantegazzianum), pelinolistna ambrozija – žvrklja (Ambrosia artemisifolia), thunbergov češmin (Berberis thunbergii), vodna kuga (Elodea canadensis), vodna solata (Pistia stratiotes) in druge.

Japonski dresnik je uvrščen med sto najbolj invazivnih rastlin sveta. »Doma« je v Vzhodni Aziji, v Evropo so ga zanesli leta 1823 in začeli uporabljati v vrtovih in parkih kot okrasno rastlino. Sadili so ga tudi zaradi utrjevanja brežin in preprečevanja erozije ter za potrebe čebelje paše. Značilna so kolenčasto členjena stebla, pogosto rdečkasto lisasta, votla in nekoliko podobna steblom bambusa. Iz podzemnih delov vsako pomlad zrastejo do tri metre visoki grmi, pozimi nadzemni deli odmrejo, korenike, ki lahko segajo več metrov stran od materinske rastline, pa prezimijo. Če rastlino kosimo, iz njenih korenik na različnih mestih vsakič znova poženejo do nekaj decimetrov visoka stebla. Japonski dresnik uspeva na različnih tipih prsti, najraje pa naseljuje zmerno vlažna rastišča ob rekah in potokih. Njegove korenike prodrejo celo skozi pet centimetrov debelo plast asfalta in poškodujejo stavbe, ceste, jezove, nasipe … Hitro lahko preraste tudi obdelovalne površine. Zaradi svoje izredne konkurenčnosti se vse bolj vključuje v naravno rastje in izpodriva samonikle rastline.

Žlezava nedotika prihaja iz Indije in Zahodne Himalaje. Leta 1839 so njena semena poslali v botanični vrt Kew pri Londonu in jo začeli gojiti kot okrasno oziroma medonosno rastlino. Iz vrtov je hitro ubežala in se naselila v naravi. Zdaj je naturalizirana v večjem delu Evrope.

Najstarejši podatek o njenem pojavljanju pri nas je iz leta 1935, ko jo je slovenski botanik Rajko Justin nabral v okolici Šentvida. Sredi 20. stoletja je bila že precej razširjena, zdaj pa je pogosta v severnem delu Slovenije, nekako do 1000 metrov nadmorske višine. Za uspevanje potrebuje vlažna tla, občutljiva pa je na poznopomladanske in zgodnjejesenske zmrzali. Tvori goste, strnjene sestoje, kjer je uspevanje drugih rastlin nemogoče ali zelo omejeno, velikokrat pa se »druži« z drugimi invazivkami, kot so japonski dresnik, deljenolistna rudbekija in topinambur. V sestojih nedotike ne uspevajo niti koprive! Je enoletnica, ki se razmnožuje s semeni. Zreli plodovi se ob dotiku (pomislite na njeno ime) eksplozivno odprejo in izvržejo semena tudi do sedem metrov daleč, kar seveda pripomore k uspešnosti njenega širjenja.

Deljenolistno rudbekijo, njena domovina je Severna Amerika, so kot okrasno rastlino gojili v Sloveniji že sredi 19. stoletja; o njenem pojavljanju v jarkih ob Ižanski cesti in ob vznožju Rožnika so pisali v ljubljanskem nemškem dnevniku leta 1868. Zanimivo je, da so jo že konec 19. stoletja poskušali iztrebiti iz narave, vendar neuspešno. Zdaj je splošno razširjena po vsej Sloveniji. Tvori lahko strnjene sestoje, rastline pa dosežejo višino celo dveh metrov in pol. Spoznamo jo po »koških«, ki spominjajo na socvetja sončnic, le da so manjši. Je trajnica, ki prezimi z gomoljasto odebeljenimi korenikami, njeno steblo je golo, po čemer jo ločimo od podobne okrasne srhkodlakave rudbekije (R. hirta), ki občasno prav tako podivja. Deljenolistna rudbekija je skupaj z nekaterimi drugimi invazivkami izrinila domačo obrežno vegetacijo rek, zlasti Save, Savinje, Drave in Mure.

Enoletno suholetnico so kot okrasno rastlino v Evropo prinesli konec 17. stoletja, prvi podatki o njenem pojavljanju v Sloveniji pa so iz leta 1841. Je zelo agresivna in se ponekod množično pojavlja tudi na travnikih; ima pa slabo krmno vrednost, kar negativno vpliva na živino. Zacveti že junija in lahko cveti do pozne jeseni. Zakoreninja se do meter globoko in spet požene, če jo kosimo, poganjki pa lahko zacvetijo že pri 10 centimetrih višine. Razširjena je po vsej Sloveniji in izpodriva domorodne rastline.

Kanadska in orjaška zlata rozga sta si zelo podobni. Sta iz Severne Amerike, v Evropo so ju prinesli v 17. oziroma 18. stoletju kot okrasni rastlini, čez sto let pa se je začela njuna uspešna širitev v naravo. Prvi podatek o pojavljanju orjaške zlate rozge na naših tleh je iz leta 1852, kanadska zlata rozga pa je pri nas redkejša in prvič omenjena leta 1937.

Zlata rozga je zelo nezahtevna rastlina, saj ji ustreza vse od suhih do vlažnih tal, bogata in pusta rastišča; skratka, uspeva povsod. Je zelnata trajnica, kar pomeni, da prezimi korenika, ki je namenjena vegetativnemu razmnoževanju. Že iz delčka korenike se razvije nova rastlina. Širimo pa jo tudi ljudje, predvsem na gradbiščih, kjer se prst z ostanki korenik oprime gradbenih strojev. Zlata rozga tvori zelo goste trajne sestoje, v katerih ne more uspevati nobena druga rastlinska vrsta.