V gozdovih najprej v rumenem zažari javor, sledijo mu kostanj, lipa, lipovec, breza in kraljica naših gozdov, bukev. Ker se z vrtovi obdajamo zato, da bi krogotok narave približali svojemu vsakdan­jiku, je prav, da tudi v najmanjšega posadimo drevo ali grm, ki nas bo grel s svojo jesensko obarvanostjo. Ste morda najprej pomislili na ognjeno rdeči javor, ki na zimzelenem ozadju izstopa kot nevesta med svati? Za Kraševce in Istrane ga najbrž ni lepšega od trmastega ruja, ki žari še novembra, Belokranjcem se milo stori ob trepetanju zlatnikov na povešavih poganjkih breze ... tudi macesen, edini naš iglavec, ki spremeni barvo odevala in ga pred zimo odloži, ima svoje občudovalce.

Med slovenskimi avtohtonimi vrstami imamo še dolgo vrsto takšnih, ki se res lepo obarvajo. Domača ostrolistni in gorski javor sta zaradi višine bolj za parke, a so tu še jesen, češnja, gaber, hrušica, jerebika, glog in dren ... Pa seveda rdečevijoličasta navadna trdoleska, lepotica, ki se ne odreče drzni kombinaciji barv, tudi ko odvrže liste. Ponekod v Sloveniji ji pravijo škofovska kapica, ker njene v štiri vogle oblikovane jagode spominjajo na pokrivalo cerkvenega dostojanstvenika. Najprej so oranžne, ko dozorijo, pa iz razpočenih nedrij ponujajo seme v barvi fuksije. Živobarvni plodovi, od rumene, rdeče do vijoličasto modre, so pomemben jesenski okras še marsikatere od naštetih dreves in grmov, pa tudi zimzelene drevnine. Ker na vejicah kljub zmrzali vztrajajo dolgo v zimo, so za marsikoga še vrednejši okras od barvitega listja.

Jesensko obarvanje listja brez evolucijskega ozadja

Plodovi na rastlinah so pisani zato, da bi jih živali laže opazile in použile, semena iz njihove sredice, večinoma obdana z neprebavljivo lupino, pa odvrgla ali nepoškodovana izločila. Medtem ko je njihova evolucijska vloga razširjanje vrste, primerljive razlage za obarvanje listov znanost za zdaj nima. Najverjetnejša je razlaga, da je stranski učinek transporta za rastlino pomembnih snovi iz listov na varno. Listi večine rastlin ne morejo preživeti zime, ker so prenežni, odmrejo in odpadejo, rast in izhlapevanje vode iz rastline se ustavita. Nekaj tednov prej pa se začne v njih intenzivno dogajanje. V njih je namreč veliko snovi, ki so za rastlino pomembne in jih bo potrebovala za nov vegetacijski krog, zato se razgradijo in se po žilah prenesejo na varno v les in živi del skorje. Med njimi so tudi dragocene sestavine klorofila. Temu delajo v vsakem listu družbo druga barvila, rumeni ksantofil, oranžni karotenoidi in rdeči antokiani. Ker se ta jeseni ne razgradijo, se listi, ko klorofil izgine, obarvajo.

Vendar ne vsako leto enako: čudovite barve nas najbolj osupijo, če je prehod iz poletja v jesen nenaden, dnevi so še sončni in topli, noči pa že sveže, a se temperatura ne spusti pod ničlo. Če pa je jesenska slana prezgodnja, listi hitro porumenijo in kmalu odpadejo. Tudi premokra jesen ali poletno pomanjkanje vode nista naklonjena dolgotrajnemu žarenju. Praviloma bo okras lepši, če grm ali drevesce hladi zeleno zaledje vrta, kot če mu namenimo le korito sredi pregretega tlakovanega dvorišča. Nekatera drevesa in grmovnice ne odložijo razkošnega ogrinjala več tednov – takšna sta denimo temno rdeči ambrovec, prišlek iz Amerike, ki se po vinskih odtenkih rdeče kosa celo z vajčijevo trto in peterolistno viniko, in parocija, perzijska bukev. Oba sta primerna za samostojno zasaditev na velikih vrtovih. Pri višjih perzijskih lepoticah začne najprej škrlateti vrh krošnje, potem pa se prelivajoče zlati in rdeči odtenki polagoma razlijejo čez vse drevo. Drugače je z nekaterimi javorji, mandžurskim na primer – če jim vreme ni naklonjeno, hitro izgubijo liste. Dobro je vedeti, da se okrasna drevesa, preveč pognojena z dušikom ali obrezana ob nepravem času, pozneje in manj intenzivno obarvajo. Listja ne obarvajo tudi tista, ki si sama pridobivajo dušik s pomočjo bakterij iz gomoljčkov – takšna je robinija. Tudi črna jelša odvrže zelene liste.

Med razlogi, da so v vrtnih zasaditvah prav javorji z Daljnega vzhoda tako priljubljeni, so njihove izrazite jesenske barve, zanimive dežnikaste ali večetažne oblike krošnje, ki zrastejo brez obrezovanja, počasna rast in obvladljiva velikost. Ta se pri več sto sortah (tako kot prevladujoča barva, v katero se odenejo jeseni) zelo razlikuje. Lahko si omislimo palčka s komaj metrom končne višine ali deset metrov visoko drevo. Najbolj priljub­ljeni vrsti sta pahljačasti (Acer palmatum) in japonski javor (Acer japonica), obe izhajata z japonskega otočja, zato predstavnikom iz teh dveh skupin pogosto pravimo kar japonski javorji. Primerni so tudi za majhne, zaradi ograjenosti pogosto bolj senčnate vrtove, saj zaradi plitvih korenin ne marajo presušenih tal – a tudi zbitih ne, zato ne spadajo na pohodne površine. Pri večini prevladujejo jeseni rdečerjavi odtenki krošnje.

Manj je več

Seveda je ob načrtovanju vrta dobro upoštevati barvno ubranost jesenske drevnine z drugimi zasaditvami. Velja vodilo manj je več, saj neusklajene kombinacije odtenkov in strukture, ki jih ustvarjata raznolika oblika in velikost listov na majhnem prostoru hitro delujejo neurejeno. Za drevesa z lepo obliko in izrazito barvo je zato najlepša samostojna zasaditev na ozadju zelenih tonov. Poleg že omenjenih dreves je za posamično zasaditev v rdečeoranžnih tonih primeren tudi octovec, priljubljen zaradi lepe rasti in klobasasto-stožčastih škrlatnih socvetij, ki ga krasijo še v snegu.

Če si želimo drevo ali grm z rumeno jesensko barvo, je poleg breze, tulipanovca ali macesna za soliterno zasaditev ena najelegant­nejših izbir dvokrpi ginko, katerega nežni lističi se odzovejo na najdrobnejši piš vetra.

Arhiv revije Deloindom+.