Značilna rastišča mesojedk so predvsem barja, mezišča, predeli v hribovitem svetu, kjer voda mezi čez skalno podlago in z nje odnaša hranila, in različna območja v deževnih gozdovih. Vse razen redkih izjem potrebujejo veliko vode. Brez žuželk bi lahko preživele tudi vse življenje, a tiste, ki jim uspe priti do plena, rastejo veliko hitreje in lepše cvetijo, saj je podlaga, na kateri rastejo, zelo skromna s hranljivimi snovmi.

Pasti, v katere se ujame plen, so aktivne (ker se premikajo) ali pasivne (ker mirujejo). Najbolj znana mesojedka iz prve skupine je muholovka, katere listi so podobni odprti školjki z dlačicami na robovih, ki se zapro, ko začutijo plen. Na mirujoče pasti pa se žuželke preprosto prilepijo ali vanje padejo, saj so listi rastlin preoblikovani v nekakšen vrček.

V Sloveniji rastejo v naravi avtohtone mesojedke

Vse mesojedke, ki so pri nas avtohtone, so zaščitene in jih je zaradi redkih in ogroženih rastišč prepovedano nabirati. Med najbolj znanimi so dolgolistna, okroglolistna in srednja rosika, ki rastejo predvsem na barjih s šotno podlago, kakršna so še ohranjena na Pohorju, pa tudi drugje po Sloveniji. Predstavnici rodu mastnic, ki uspevajo na vedno vlažnem kamnitem terenu, pa sta alpska in navadna mastnica. Alpska ima nežen bel cvet, redkejša navadna pa vijoličastega.

Delavnica v tivolskem rastlinjaku je namenjena otrokom od 5 do 10 leta, spoznavanje njihovega čarobnega sveta pa bo dopolnilo izdelovanje modelčkov mesojedk iz jesenskih plodov.

Več o mesojedih rastlinah pa si lahko preberete v članku Krivičen sloves o krvoločnosti, ki smo ga v naši tiskani izdaji priloge Deloindom objavili 3. novembra 2010.