Telohi: neučakana cvetlica severne poloble
Črnoglavec, glavobolka, kihavka, kurja smrt, slepica, smrtnica, talač, talovnik, pastorka je samo nekaj primerov iz naše bogate zakladnice ljudskih imen za belo cvetoči črni teloh, ki sodi med najbolj neučakane cvetlice. Črna barva iz imena se nanaša na črno barvo korenike. Že novembra se pojavijo sramežljivi popki, ki pa jih mraz in notranja ura zadržujeta v zavetju listov vse do januarja in februarja, ko se v krajših toplih obdobjih ogrejejo pobočja.
Takrat se med talečim se snegom (od tod ime talavček) pojavi njegovo belo cvetje, ki ga v tujini nadvse cenijo. Ponekod zaradi bližine Atlantika, ki omili mraz, zacveti že konec decembra in je upravičeno dobil nemško ime Schneerose ali angleško Christmas Rose. V predbožičnem času lahko tudi pri nas marsikje kupimo starejše in dobro razvite sadike črnega teloha, ki mu liste namerno odstranijo, da se lepše vidi snežna belina cvetov. Ti nikakor ne smejo manjkati v prazničnih decembrskih šopkih, katerih sestavni del so tudi nadvse zanimivi dlanasto razdeljeni zimzeleni listi. Zaradi izjemne razgibanosti naše države pa lahko njegovo cvetenje občudujemo skoraj pol leta. Medtem ko se prvi popki na prisojnih legah odpirajo januarja, višje lege zadržijo cvetenje pozno v pomlad in tako nas lahko tisoče belih in rožnatih cvetov na Veliki planini prevzame še za praznik dela.
Pet samoniklih vrst
Čeprav je črni teloh (Helleborus niger) pri nas najpogostejša vrsta, pa ni edina, ki tu uspeva. Je samo ena od 15 vrst tega rodu, med katerimi jih pet samoniklo raste v Sloveniji. To nas uvršča na prvo mesto med območji severne poloble, kjer je razširjen rod telohov. Drugačni od črnega teloha so tisti z velikim zeleno-rumenim cvetjem, ki jih poznamo kot blagodišeči teloh (Helleborus odorus), vendar pri nas niso prav pogosti. Zanimivi so cvetovi hostnega (Helleborus dumetorum) in temnoškrlatnega (Helleborus atrorubens) teloha, redek pa je deljenolistni teloh (Helleborus multifidus).
Za poznavalce in ljubitelje telohov je Slovenija nadvse zanimiva, saj se v naravi med posameznimi vrstami pojavljajo križanci in je zato njihova pestrost res izjemna. Tako je menda Angležinja Helen Ballard leta 1965 med obiskom Bohinja v njegovi okolici našla primerek zeleno cvetočega teloha z veliko rumene barve in iz njega z nadaljnjim križanjem vzgojila svoj rumeni križanec.
Vsi telohi (njihova domovina je Evropa, prednja in osrednja Azija) imajo podobne zahteve glede rastišča, ki mora biti zasenčeno, saj ne marajo pripeke. Rastejo v senci mešanih gozdov ali po gozdnih robovih. Črni in temnoškrlatni uspevata le na apnencu, zeleni teloh tudi na neapnenčastih tleh, vsi pa najraje v družbi jetrnikov, jelenovega jezika, volčinov in drugih spomladanskih drobižkov.
Kaj pa razmnoževanje?
Vsak cvet je navadno sestavljen iz zelenih čašnih listov, ki obdajajo in varujejo nežne venčne liste, sledijo prašniki in brazde enega ali več pestičev. Pri telohu je na prvi pogled podobno. A podrobnejši pogled pokaže nekaj drugega. Barviti listi so čašni listi, zato se ne osujejo, ko rastlina odcveti, venčni listi pa so nenavadni. To so medovniki, v katerih nastaja med, ki ga iščejo žuželke in pri iskanju rastlino oprašijo. Ko pomlad začne prepuščati prostor poletju, skoraj ne opazimo, da v cvetovih dozoreva seme. Nekega dne se bodo plodovi odprli in seme se bo raztreslo po okolici. Niti ni nujno, da imajo semena za zrelost značilno temno ali črno barvo, lahko so še zelenkasta. Imajo pa privesek, ki je za mravlje sezonska sladica, zato tudi one pomagajo pri raznašanju. Če želimo telohe sejati, moramo to narediti s svežim semenom, saj staro ne kali prav dobro in še to z veliko zamudo. Potrpežljivi bodo prve cvetove dočakali po treh ali štirih letih.
Lahko pa rastline razmnožujemo z delitvijo; najbolje v poznem poletju ali začetku jeseni, čeprav so takrat v razrastišču že lahko vidne cvetne zasnove. Celo sadiko ali njen del izkopljemo, jo razdelimo ter posamezne dele na novo posadimo v sveže zrahljano prst in dobro zalijemo. Pa vendar moramo biti zelo potrpežljivi, saj se bodo telohi kujali tudi tri leta (ali celo več), preden bodo spet začeli obilno cveteti. Hvaležni bodo za zmerno dodajanje humusa, tako da zemlja ohrani rahlost in prehranjenost.
Najpreprosteje in najhitreje je seveda, če rastline kupimo kar v lončkih, nikakor pa jih ne smemo izkopavati v naravi, saj so ogroženi in pri nas zavarovani od leta 2004. Prepovedano je nabirati zrele plodove in podzemne dele, nabiranje cvetov za šopek za osebne namene pa ni omejeno.
Orientalski vzorci
Na vrtu so od vseh »nedomačih« telohov v uporabi predvsem vzhodni križanci, ki imajo najbolj barvite cvetove in so nastali z večkratnim križanjem orientalskih prednikov z drugimi telohi. Botanikom je tako uspelo vzgojiti sorte z velikimi, tudi vrstnatimi cvetovi, take z več cvetovi na enem cvetnem steblu in v različnih barvah. Barve niso kričeče, ampak v vseh odtenkih od bele, rumene, zelene, rožnate, rdeče, vijoličaste in celo kovinsko modre. Zanimivi so cvetovi s svetlejšimi obrobami ob temni osnovi, temnimi pikami na svetlejši podlagi ali tisti marmorirani. Tudi vzhodni teloh (Helleborus orientalis) sadimo v polsenco ali senco. Če je njegovo listje ob začetku cvetenja zaradi mraza in vetra »utrujeno«, ga lahko brez škode porežemo pri tleh in naredimo cvetove še bolje vidne, listje pa se bo takoj po cvetenju obnovilo in pripravilo dovolj hrane za cvetenje v prihodnjem letu. Razraščene in starejše sadike lahko razvijejo tudi več deset cvetnih stebel in poskrbijo za pravo cvetno eksplozijo na začetku pomladi.
Telohom se na vrtovih goji dosti bolje kot v naravi, kjer zanje nihče ne skrbi, zato se nam sčasoma zahvalijo z bujno rastjo in cvetenjem, pa tudi presajanje je redko potrebno. Če smo jih posadili na pravo mesto, jih lahko tam pustimo desetletja.
