Tropski rastlinjaki: Bujno rastlinje v hladni deželi pod Alpami

23. 4. 2015 | Besedilo: Bogi Pretnar | Fotografije: Tereza Kozinc

tropski rastlinjak, banane

Tudi kadar zima ni huda, je narava puščobna, brez cvetja in barv. Zato jih je najlepše poiskati v tropskih krajih. Pa še na letalo ne bo treba. Samo do ljubljanskega botaničnega vrta stopimo, kjer imajo navdušujoč tropski rastlinjak. Mogoče pa bo komu bližje Prekmurje, kjer med Turniščem in Dobrovnikom stoji ne dosti manj bogat rastlinjak podjetja Ocean Orchids, znanega po vzgoji orhidej.

Če najprej obiščemo orhideje, je prva ugotovitev, da je v obeh dvoranah rastlinjaka – prva je iz leta 2007, drugo pa so dodali pet let pozneje – teh čudovitih cvetov pravzaprav malo in da prostori očitno niso namenjeni njihovemu reklamiranju. Priročna trgovina s tem eksotičnim cvetjem, za katero je nekdo v medijih potožil, da smo ga preveč banalizirali, saj so orhideje že vsakomur dostopne (večina tistih, ki jih radi kupujemo, se s tem prav gotovo ne strinja), je v zračnem preddverju. Od tam široko odprta vrata vabijo v gojeno »džunglo«, ki so jo pred dvema mesecema spravili v oblikovni red s krepkim striženjem. Zdaj imajo rastline dovolj zraka, prostora in svetlobe, trikrat na teden jih zalivajo in pršijo, temperatura pa je tudi pozimi okoli 20 stopinj Celzija, za kar skrbijo napeljave iz toplih prekmurskih izvirov. Poleti pa se proti vročini borijo s prezračevanjem in senčenjem stekel.

V obeh dvoranah so vodne površine: v prvi se v jezercu kopajo vijoličasti lokvanji; s pravim imenom sicer modra nimfeja (Nymphaeae), popravi barvno opažanje Brigita Kelenc, ki upravlja rastlinjake. Mimogrede omeni, da imajo tristo različnih rastlin, kakšno več ali manj, saj jih zamenjujejo, tistim, ki se niso obnesle, pa se tudi odrečejo – kot na primer bombažu, ki je vztrajal v ušivosti, ali papirusu, ki so ga morali odstraniti z brega jezerca. Z Botaničnim vrtom Univerze v Ljubljani si izmenjujejo rastline in izkušnje. Tropske rastline pri Dobrovniku so ljubezen tehničnega direktorja, domačina Tomaža Jevšnika, ki je zaslužen za številne načrtne pridobitve.

V vogalu razgibane zelene ploskve, ki objema jezerce, pritegne pogled igra narave – okoli palice se kot resnična kača ovija deblo filodendrona, na katerem so slikoviti sledovi odstranjenih odmrlih listov. V vodi domujejo tudi lotusi Nelumbo nucifera 'Pekinensis rubra', samo udobna tlakovana pot pa jezersko rastlinje loči od visoke papaje, ki se lahko hvali s pravimi, velikimi jajčastimi plodovi. Sami so vzgojili tudi dva velika mangovca in avokadovce. Prostor je našel celo sorodnik paradižnika z jajčastimi sadeži, naranjillo. Flamingovci vseh barv poživijo zelenje bohotnih velikih rastlin. Že pri vhodu obiskovalca sprejme araliji podobna Livistona chinensis, ki je v resnici palma, imenovana včasih tudi palma fontana zaradi bogato padajočih listov. Nato se do skrajnega konca prostora razgrne živahni svet praproti, kar 25 sort jih hiti proti svetlobi.

Banane se sprehajajo

In potem navdušujoče presenečenje: v najbolj oddaljenem kotu orjaški šop bananovcev očem ponuja orjaška vijoličasta cvetova, ki imata na zgornji polovici že zelene bananice! Resnična zgodba o teh cvetovih ni tako preprosta, zato si razlago sposodimo v Botaničnem vrtu, pri njegovem direktorju dr. Jožetu Bavconu: »Bananovec je večletnica. Ko matična rastlina propade, iz korenike malo naprej zrastejo nove mlade rastline. Angleži mu rečejo kar 'walking plant' – sprehajajoča se rastlina, ker je videti, kot bi se vsakih nekaj let premaknil. Tisto, kar vidimo kot deblo, je v resnici sestavljeno le iz dolgih listnih nožnic. Če je rastlina dovolj stara, tri do pet ali osem let, odvisno od razmer, potem sredi med njimi, spet iz tal, požene še cvetno steblo z dolgim cvetom. V resnici ne gre za cvet, ampak za dolgo previsno socvetje, kjer se na zgornjem delu v obodu že pojavljajo majhne banane, spodaj pa so še cvetovi in jajčast koničast popek. Zgornji modrikasto-rdeči list popka se zaviha navzgor, odpre in pod njim je veliko cvetov. Bolj ko gremo proti koncu socvetja, manj je šopov nastajajočih banan. Spodaj na visečem socvetju so namreč moški cvetovi. Banane se debelijo in zorijo od zgoraj navzdol.«

Mimo zelene stene, na kateri rastejo neštete zelene lončnice, zavije pot v starejšo dvorano, dvorano z glasnim slapom. Trden most vodi čez bistro vodo, ki se pod njim zliva v novo jezerce. Caladium bicolor (iz družine Araceae) z dvobarvnimi listi prekriva bregove. Vmes pritegne oko, poleg običajnih rožnatih cvetov, podobnih zelo polepšanemu osatu, še posebno nenavaden pikčast vijoličast cvet pasaste ehmeje (Aechmea fasciata, bromelijevka). Med hojo odmikaš skrivnostne srebrne laske še ene bromelije, tilancije, ki visijo z odmrlih vej. Columnea, doma v Srednji in Južni Ameriki, sicer navidezno skromna prekrovna rastlina, se vmes izraža z živo rdečimi cvetki.

»Kolikor se le da, se izogibamo škropljenju rastlin, novinke bivajo najprej v karanteni,« opozori Brigita Kelenc in se z roko nežno dotakne vijoličastega cveta velikega grma Dichorisandre thyrsiflore. Kavovec in črni poper jih večkrat razveselita s svojimi zanimivimi drobnimi sadeži in blizu je za rastlinjak visoko drevo azijske karambole (Averrhoa carambola), ki ima znane dekorativne sadeže zvezdastega prereza. Tudi pasijonka pozdravlja s svojim prikupnim rdečim cvetom. Nikjer pa ni kaktusov? »Pripravljamo poseben prostor zanje, kaktusi namreč ne prenašajo vlage,« pojasni vodnica – tudi sicer se je mogoče dogovoriti za voden ogled, kako bi se drugače laik znašel v tem tropskem bogastvu, ne da bi prezrl najbolj mikavne rastline!

Rastlinjak ob ljubljanskem bajerju

Tem bolj je zanimivo, da so kaktusom, ki so darilo znanega ljubljanskega gojitelja kaktusov Dušana Hrovatina, postlali v majhnem tropskem rastlinjaku pri bajerju v Tivoliju. Vstop vanj je prost, le dobro je preveriti ure, ko je odprt. Kot dve roki s trupa v zem­ljo zakopanega moža se iztezata oba kraka tega steklenjaka: v levi vas zdaj sprejmejo posamični, veliki cvetovi hibiskusov, kakšen benjamin ali sobna lipa ter vrsta zanimivih rastlin v lončkih, ki jih je mogoče tudi kupiti, kot na primer »župnikov oves« z neverjetno dolgim cvetom lososove barve, ki je res videti kot petdesetkrat povečan klas ovsa. V drugem »rokavu« pa so naselili orhideje, zelo različne, tudi takšne z manj običajnimi cvetovi. Večinoma rastejo naravno, z odmrlih debelc. Sredi prostora, na osrednji gomili, posuti s kamenčki, pa domuje toliko vrst nenavadnih kaktusov, da si samo ti zaslužijo vsaj uro dolg obisk. Še pred kavo ob bajerju.

K Botaničnemu vrtu Univerze v Ljubljani spadajo tako ta mali rastlinjak kot dve večji stekleni stavbi, ki stojita nasproti živalskega vrta, ob Biotehniški fakulteti – tam prezimujejo sredozemske rastline, od citrusov do malih palm in oleandrov, in jih je prav tako mogoče obiskati. Ali bolj preprosto počakati na tople mesece, ko jih vsako leto preselijo na travo za rastlin­jakom pri ribniku. Znano je, da je Botanični vrt najstarejša slovenska visokošolska ustanova, delujoča še iz Napoleonovih časov Ilirskih provinc. Na to spominja med drugim še vedno živi Marmontov hrast. Za zimski čas pa ni lepšega kot obisk tamkajšnjega tropskega vrta v 12 metrov visokem rastlinjaku, ki ga avtomatika vse leto ustrezno ogreva in namaka. In kaj je prvo odkritje? Da imajo rastline prav tako zanimive in razburljive zgodbe kot ljudje v romanih. Kadar imate čas in voljo, jih lahko prebirate na spletni strani www.botanicni-vrt.si/tropski-rastlinjak.

V preddverju se morate odtrgati od ponudbe doma vzgojenih semen in senenega drobirja neomadeževanega naravnega travnika – Botanični vrt ima enega v najemu in skrbno bedi, da se z njega ne bi izgubila kaka rastlinska vrsta. Potem pa vas ob vstopu v tropski vrt na desni ob vodni površini najprej pričaka Afrika. In ko ob velikanskih, navzgor obrnjenih listih poznavalsko vzkliknete »Bananovec!«, naredite prvi korak v neverjetna naključja narave. To namreč, opozori mag. Blanka Ravnjak, strastna popotnica po tropskih državah, še zdaleč ni bananova palma, ampak velikanska strelicija. Ko si rastlino ogledate z vrha stopnišča, ki vodi na mostovž, razpet nad vso dvorano, je med listi res videti značilne »ptičje glave« tropskih strelicij. Le da te »perjanice« niso oranžne in temno modre, ampak bele.

Mostovž da obiskovalcu tudi priložnost, da si z desetmetrske višine »iz oči v oči« ogleda visoko, dve toni težko palmo Howeo forsteriano, ki jo je Botanični vrt dobil v dar iz Bonna in se nemalo ubadal z logistiko, kako jo spraviti v steklenjak in posaditi. Ko se jim je to vendarle posrečilo, je bilo vredno proslave! Ob njej silijo kvišku živi fosili – aravkarije. Sicer pa se celine nekako vrtijo okrog stopnic: desno torej Afrika, do stopnic Amerika, zadaj Azija in Oceanija, po dolžini Avstralija, v osrednjem delu pa vladajo različne palme. Vse raste iz tal, naprave pa samodejno skrbijo za 70-odstotno vlago v prostoru in megličenje ter za prijetno temperaturo najmanj 20 stopinj Celzija.

»Opazujte listje,« opozori Blanka Ravnjak, »velike, gladke tanke liste imajo rastline, ki živijo v deževnih krajih, saj tako voda hitro odteče po njih in jih ne obremeni. Pri monsteri je narava to rešila z velikimi luknjami v listih, da dež uhaja skoznje. Bananovčevi listi so debelejši, kot povoščeni, srednja žila pa spuž­vasta, da je list lažji. Podrast je zelo pisana, ker tam vlada tekma za svetlobo.«

V toplih sencah žarijo čipkasti cvetovi posebne vrste hibiskusa, pa orhideja s cvetom v več »nadstropjih«, svetlikajo se rdeča zrnca kavovca. Bogat zelen avokadovec – cvetov menda v rastlinjaku ni mogoče oprašiti – prerašča brazilski abutilon in ga kiti s svojimi rdečimi cvetki. Tudi tu imajo v jezercu modri lokvanj, na sredini drevesaste praproti, papajo in mangovec, ponekod se ovijajo liane, na tleh se ponuja čisto pravi ananas. »Kar nekaj jih pridelamo,« se nasmeji magistra Blanka, ki se še po desetih letih napornih potovanj in raziskovanj ni naveličala tropskih krajev. In rastlina, ki je posebno dragocena? »Vanilja, ki je navidez neopazna s svojim vzpenjajočim se kolenastim steblom, a cveti en sam dan in le takrat se lahko opraši, od tod njena redkost.« Dokler se ljudje niso naučili prevarati narave in so jo začeli množično gojiti in opraševati sami, danes pa jo vse prevečkrat nadomesti kar umetna, ponarejena kemična aroma.

Arhiv revije Deloindom+.

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE