Resda drži, da bolj gremo proti jugu, večja je njihova barvitost, in skoraj ga ni lastnika vrta, ki si ob prvem srečanju z bugenvilijo ne bi želel takšne senčnice doma na celini, vendar je izbira lesnatih rastlin, ki rastejo ob opori, tudi za celinsko podnebje tolikšna, da ni težko najti takšne, ki nam bo v estetsko doživetje, hkrati pa bo prekrila enoličen zid, prerasla pergolo ali v času, ko hiše postavljajo nespodobno drugo blizu druge, zastrla pogled proti sosedu, pravi Marko Mikuletič iz Arboretuma Volčji Potok, ki nam je predstavil možnosti za vrtno oblikovanje s temi rastlinami.

Zaradi značilnosti rasti potrebujejo vse oporo, vendar se je nekatere lahko oprijemajo same, medtem ko je treba druge natančno privezovati – pri mnogih se mladi poganjki pozneje začnejo razraščati med že obstoječimi in si tako poiščejo oporo. Rastline iz prve skupine, oprijemalke, najpogosteje uporab­ljamo za preraščanje velikih zidnih površin – v ta namen sta posebej hvaležna bršljan (Hedera helix) in vajčijeva trta (Parthenocissus tricuspidata 'Veitchii'), ki se po podlagi vzpenjata z oprijemalnimi koreninicami. Bršljan potrebuje precej grobo podlago, kot zimzeleni vzpenjavki pa se mu pozimi lahko zgodi, da ga teža snega potegne z zidu, opozori sogovornik. Mnenja gradbenikov, ali takšna obraščenost hiše fasadi škodi ali jo dodatno ščiti, so raznolika, velja pa, da se ji pri spomeniško zavarovanih objektih izogibamo, da ne bi razrahljala reg v materialu, še opozori.

Obstaja več vrst in sort divje trte, vse imajo zelo bujno razrast, zrastejo tudi do dva metra na leto. Podobno kot pri bršljanu je njihov koreninski sistem precej razvejen, a dokaj plitev, zato pravilno izvedeni izolaciji ob temeljih hiše ne morejo škoditi. Če za preraščanje škarpe denimo izberemo divjo trto sorte 'Engelmann', pravi Marko Mikuletič, pa jo v nasprotju z vajčijevo trto posadimo na vrh škarpe, da jo bo prekrila od zgoraj. Ta sorta je tudi zelo uporabna za pergolo – v tem primeru jo je treba po njej razpeljati s privezovanjem, mladi poganjki pa bodo z lahnim bingljanjem ustvarili romantično streho.

Pri konstrukcijah za senčnico je pomembno, da jih prilagodimo slogu arhitekture, z njimi se je vredno potruditi, da bodo pripomogle k skupnemu estetskemu užitku na vrtu, priporoča strokovnjak za hortikulturo, in se pred nakupom rastline poučiti o raznolikem spektru. Razkošna in hvaležna izbira je glicinija (Wisteria), vendar se mnogi njene bujnosti kar bojijo, češ kako jo bodo obvladali čez leta, ko bo treba barvati ali popraviti pergolo, pove sogovornik. Obnese se, če poleg glavne konstrukcije naredimo še pomožno oporo, s katero rastlino, oblikovano z rezjo, ob popravilu dvignemo in jo pozneje spet namestimo na konstrukcijo, ki jo bodo enoletni in dvoletni poganjki znova prerasli. Mimogrede, pri rezi glicinije in nekaterih drugih lesnatih vzpenjavk vzamemo za vzor rez vinske trte, režemo na čep, pa bomo dobro opravili, priporoča sogovornik.

Na pergolah bodo precej hitro naredile senco tudi okrasne aktinidije in akebije (Akebia). Actinidia kolomikta je zelo dekorativna zaradi zeleno-belo-rožnatih listov, je brez plodov, zelo hitro raste in je primerna tudi za celinsko podnebje. Na pergolo lahko razpeljemo vzpenjavo hortenzijo (Hydrangea petiolaris), ki ji bodo ustrezala tudi malce manj sončna rastišča, npr. na vzhodni strani hiše. Huda poletna pripeka lahko njene nežne cvetove celo ožge. Belo cvetoča vzpenjava hotenzija, ki je za sogovornika ena najelegantnejših cvetočih vzpenjavk z aristokratskim pridihom, je primerna tudi za opore ob zidovih ali stebrih sredi vrta.

Zelo velika je skupina bujno rastočih kovačnikov (Lonicera), vendar so zaradi osipanja ob obilnem cvetenju bolj kot za senco nad mestom, kjer posedamo, primerni za preraščanje ograj – zaradi bohotnega sloga bi jih sogovornik raje kot v urbano okolje umestil kam na podeželje. Opozori še na trompetovke oz. jasminove trobe (Campsis radicans), ki bujneje rastejo in cvetijo na toplem v Primorju. Dobro moramo pretehtati, kam jih bomo posadili, da nam ne bi njihovi močno obarvani cvetovi povzročali nevšečnosti na vrtnem pohištvu. Med bolj sredozemske sodi tudi pasijonka (Passiflora), a zaradi šibke rasti za pergole ni uporabna, zaradi posebne oblike cvetov pa je zelo dekorativna ob samostojnem stebru na zavetnem sončnem prostoru.

Pogosto pa si vzpenjavko bolj kot zaradi koristne funkcije, ki jo opravlja, omislimo zaradi čudovitih cvetov, pravi Mikuletič. Sem sodijo različne popenjave vrtnice in velika skupina okrasnih srobotov (Clematis). Obe rastlini sta dober primer, ko lahko ob isto oporo posadimo križance različnih barv, da bi vzbujali vtis, da gre za eno samo rastlino. Le paziti moramo, da je razrast obeh ali vseh rastlin uravnotežena, drugače bodo bujnejše kmalu zamorile šibkejše, ker jim bodo jemale svetlobo. Ker ima srobot nežnejše poganjke in večino listne mase in cvetov napravi pri vrhu, moramo z radikalnejšo začetno rezjo vzgojiti čim več zdravih poganjkov, pozneje pa mu pri »nogah« posadimo kak pritlikav brin ali druge nežnejše pokrovnice. Za vse vzpenjavke razen vrtnic namreč velja, da imajo koreninski sistem rade v senci drugih rastlin; tudi vlažnost bo tako večja in razrast bujnejša.

Po Mikuletičevih besedah imajo razen bršljana in delno vzpenjave hortenzije vse vzpenjave rastline, ki cvetijo, rade sonce, drugače pa niso zahtevne. Nimajo veliko škodljivcev in bolezni, zaradi izredno bujne rasti (od meter do dva na leto), teh niti ne opazimo, občasne ušive nadlege na vršičkih se ubranimo tako, da jih odstranimo. Vse razen bršljana in vajčijeve trte potrebujejo rez. Načeloma velja, da imajo hitro rastoče rastline, kot so okrasni sroboti, aktinidija in trompetovke, manjšo toleranco do nihanj vode, zato jih moramo zalivati pogosteje, glicinijo z najglobljim koreninskim sistemom pa zalivamo redkeje in obilneje. Vzpenjavke, pri katerih cenimo cvetenje, potrebujejo bogatejšo prst. Najzahtevnejše so vrtnice, a če bomo odporni sorti na sončnem mestu zagotovili globoko humozno prst, jo natančno privezovali in pravilno rezali, nas bo razveseljevala z bujnim cvetenjem, pravi Marko Mikuletič.