Ker imajo trave sorazmerno plitev koreninski sistem, potrebujejo za dobro ukoreninjenje rahla in dobro odcedna tla. Ustreza jim tudi precej peščen teren, na katerega dodamo vrhnjo plast kakovostnega substrata. Težave povzročajo zlasti ilovnata tla – če na njih zastaja voda, je treba izdelati drenažo z drenažnimi cevmi, drugače pa zadostuje, da travno rušo obogatimo s kremenčevo mivko, ki se ne sprijema, potem ko jo spomladi prezračimo z ustreznim orodjem. To naredimo bodisi tako, da vanjo na razdalji okrog 15 cm zasajamo vrtne vile z debelimi roglji, ali z namenskim prezračevalnikom na kolescih, katerega noži zarezujejo v prst. Mivka v teh vrzelih bo spodbudila razraščanje koreninskega sistema travne ruše.

Pred setvijo zemlje ne rahlamo globlje kot 15 cm globoko, da površina zaradi neenakomernega posedanja ne bo dobila vzboklinic. Neraven teren bi namreč povzročil, da trave ne bi mogli enakomerno pokositi.

Setev ali polaganje travnih preprog

Za pomladno setev trave morajo biti tla čim bolj uležana, zato je dobro, če teren pripravimo že jeseni, v nasprotnem primeru ga moramo povaljati. Pred setvijo površino obogatimo z založnim mineralnim gnojilom z dolgotrajnim sproščanjem. Da bi bila setev čim bolj enakomerna, seme pomešamo z mivko ali manjšo količino substrata. Travno mešanico je treba izbrati glede na rastne razmere in glede to, čemu bo travna površina namenjena, po setvi pa površino povaljati z valjarjem s čepi. Ko seme vzkali, moramo površino redno zalivati – ves čas mora biti enakomerno vlažna, kar najbolje zagotovimo z namakalnim sistemom. Prednost jesenske setve je, da bomo imeli manjši problem s pleveli. Travno površino, ki smo jo zasejali, lahko normalno obremenjujemo šele po treh do štirih mesecih.

Veliko prej bomo imeli pohodno travno površino, če bomo setev nadomestili s polaganjem travnih preprog. Postopek za pripravo tal je enak, preproge moramo po dostavi položiti čim prej, da se ne izsušijo, in potem skrbeti za redno namakanje, da se korenine čim prej vrastejo v podlago. Travno preprogo bomo lahko že prvi teden pokosili, pri čemer kosilnico nastavimo na najvišjo stopnjo.

Zalivanje

Če želimo lepo trato, jo moramo enakomerno zalivati vse leto. O zalivalnih sistemih, primernih zanje, pišemo v naslednjem prispevku. Poudariti je treba, da mora biti zalivanje čim bolj enakomerno in da je bolje zalivati dvakrat na teden kot vsak dan po malem, saj bo tako trava razvila globlji koreninski sistem. Ta bo preprečil, da bi voda ob zalivanju prehitro odtekla v globino.

Zračenje in gnojenje

Pomladansko zračenje poleg že omenjenega načina prezračevanja zagotavlja tudi grabljenje s pahljačastimi ali nožastimi grabljami, ki s površine odstranijo odmrle ostanke trav, listja, plevele in mah. S tem pripomoremo, da do korenin trav prodre zrak. Rahljanje zem­lje tudi prepreči čezmerno razrast plevelov, ki se razširijo v vrzelih, na katerih trava zaradi pomanjkanja zraka odmre. Grabimo spomladi, ko tla niso več razmočena. Spomladi je pomembno tudi to, da vsa ogoljena mesta v zelenici čim prej zatravimo z namensko regeneracijsko travno mešanico semen, za katera je značilno hitro kaljenje, drugače bo pleše prerasel plevel. Pred regeneracijsko set­vijo gola mesta zrahljamo.

Po zračenju pride na vrsto gnojenje; za prvo pomladno gnojenje in dognojevanje v času najbolj bujne rasti izberemo namenska gnojila z večjim deležem dušika. Priporočljivo je kupiti namenska gnojila z dolgotrajnim sproščanjem, ki omogočajo enakomerno rast trav in se ne spirajo v podtalnico. Seveda moramo biti pozorni, kako dolgo delujoče založno gnojilo uporabimo (nekatera zadostujejo za dva, šest, celo devet mesecev). Trava potrebuje zadnje gnojenje septembra; takrat izberemo namenska gnojila z manjšim deležem dušika in z več fosforja in kalija, zaradi česar bo zimskem času manj dovzetna za bolezni.

Košnja in kosilnice

Novo trato prvič pokosimo, ko zraste od 7 do 10 cm visoko, pri čemer prvič odkosimo le tretjino, tj. od 2 do 3 cm bilk. To v nekajdnevnih presledkih ponovimo večkrat zapored, dokler ne pridemo do želene višine 4–6 cm. Podobno ravnamo po vrnitvi s počitnic, ko nas čaka košnja decimeter visoke trave. Če bi jo namreč takoj skrajšali na 4 cm, bi z rezjo prišli že do stebelc, in ostali bi nam sami grobi štrclji – trava pa bi se težko obnovila. Redna košnja naj bo vsaj tedenska.

Pri izbiri kosilnice je treba upoštevati predvsem velikost zelenice in relief terena. Razlikujejo se po velikosti, širini reza in predvsem po vrsti pogona. Električne kosilnice so do okolja prijaznejše, cenejše, tišje, predvsem pa lažje in jih je preprosto upravljati, imajo pa šibkejši motor. Z električno kosilnico tudi ne smemo kositi vlažne trave.

Bencinske motorne kosilnice so dražje in zahtevnejše za vzdrževanje, vendar lahko z njimi kosimo tudi večje in bolj zahtevne površine, saj imajo običajno močnejši motor in večjo delovno površino. Kosilnica, s katero bomo kosili po klančinah, mora imeti obvezno zadnji pogon.

Po zgledu robotskih sesalnikov se v zadnjem času uveljavljajo tudi baterijske robotske kosilnice, ki za upravljanje ne potrebujejo naše navzočnosti. Delujejo po vnaprej programiranem načrtu, tako da se vključijo in izključijo same. Robot deluje na baterijo, ko se ta izprazni ali ko pokosi, se kot v pasjo uto sam vrne v polnilno postajo. Večina se jih med košnjo premika v območju, ki ga zaokrožuje signalna žica. Travo kosijo podobno kot mulčerji, pri čemer zelo kratek, nekajmilimetrski odkos travnih bilk ostane na trati – s pokošeno organsko maso se trava redno gnoji. Če izvzamemo to, da robotska kosilnica deluje sama, je njena glavna prednost prav utrjena zelenica – praviloma jo kosi vsak dan, pri čemer odreže le nekaj milimetrov bilk, ki ne povzročajo neprezračenosti trate.