V slovenski naravi je doma kar 790 vrst mahov. A vsak mah ne raste povsod. Če bi radi prenesli mah beluh, ki ste ga nabrali za jaslice, na prosto, vam utegne uspeti samo na revnih in kislih tleh, kakršna je imel na voljo v gozdu. Mahovi na splošno imajo radi vrtove, ki so vlažni in senčni in se skoraj nikoli ne izsuše. Na njih se bodo poleg trajnic, ki jim prijajo hlad, vlaga in pičla svetloba, kar same razrasle zelene žametne blazinice, ponavadi tiste vrste mahu, ki je doma v bližnji naravi. Prostor si bo našel na tleh, po skalah, škarpah in drevesnih deblih. Ljubitelje barvne in strukturne raznolikosti mahov bo najbrž zamikalo, da bi v svoj mahovnjak ali senčni skalnjak naselili primerke iz tujih zbirk, spletnih prodajaln ali pa mah, ki so ga nabrali med izleti po slovenskih gozdovih, vendar bo uspeh odvisen od kombinacije svetlobe, vlažnosti, družbe dreves, od katerih je odvisna sestava humusa, in ki so je bili navajeni v naravi. Kdor namerava v senčni vrt za "seme" prenesti blazinice mahu iz narave, mora upoštevati, da so nekatere vrste na rdečem seznamu ogroženih vrst in tudi sicer se ne sme s posameznih rastišč "opleniti" več kot petine preraščenih površin.

Japonski mahovni vrt, poklon miru in tišini

Vrtove z mahom na Japonskem častijo in snujejo že več kot dve tisočletji, velik pomen imajo v kulturi zena. Eden najbolj znanih tovrstnih vrtov obdaja kjotski tempelj Saiho-ji ali Koke-dera, ki se zgleduje po okoliški naravi in se priklanja miru, modri starosti in tišini. Angleško ime za Saiho-ji je Moss Garden in takšen je tudi naslov instrumentalne skladbe, ki sta jo leta 1977 pod močnim vtisom japonske kulture na album Heroes uvrstila David Bowie and Brian Eno. Danes postajajo mahovni vrtovi priljubljeni tudi na zahodu in vedno več vrtnarjev se posveča tej obliki umetnosti in iskanja sožitja z naravo, za vsakršne trgovce pa postaja to tudi priložnost za zaslužek. 

Pionirji

Mahovi predstavljajo v rastlinskem sistemu eno od prvih kopenskih rastlinskih kraljestev, njihovi predniki so se razvili iz predhodnic zelenih alg. Bili so pionirski organizmi, kar pomeni, da so (poleg lišajev) naselili popolnoma gola tla, jih z zadrževanjem deževnice preoblikovali in pripomogli k razvoju višje razvitih rastlinskih vrst. Od njih se namreč razlikujejo predvsem po tem, da nimajo pravega prevodnega sistema (oz. je ta pri nekaterih vrstah zelo preprost) za prenos vode po svojih tkivih. To in mineralne snovi sprejemajo kar preko celotne telesne površine, na podlago pa se pritrjajo s preprostimi izrastki, ki se imenujejo rizoidi. Prav to lastnost nekaterih vrst mahov danes v raziskavah, tudi pri nas, izkoriščajo pri meritvah onesnaženja zraka. Mahovi so dobri kazalci onesnažil zato, ker nimajo koreninskega sistema in je njihov vnos mogoč samo iz zraka.

Ker mahovi ne morejo uravnavati stalne količine vode v svojih tkivih, se v sušnem času povsem posušijo in zmanjšajo nivo življenjskih procesov. Ko pridejo v stik z vodo, ponovno zaživijo.

Zanimivosti iz sveta mahu

• Ledeni mož ali Ötzi, ki so ga našli v italijanskem ledeniku, je imel v obuvalu blazinice mahu, ki so ga varovale pred mrazom - njegovo izolativnost so torej dobro poznali bakrenodobni Evropejci pred okrog 5400 leti. V nordijskih državah in na severu Rusije pa so z mahom pri gradnji lesenih bivališč izolirali špranje med bruni.
• Šotni mah raste na mokrotnih in kislih tleh po več tisočletij in tvori debele plasti šote - nepopolno razkrojenih mahov. Takšno pokrajino imenujemo šotno barje, delno je ohranjena tudi na Ljubljanskem barju. Zaradi kurilne uporabnosti šote in uporabe v vrtnarstvu so veliko šotišč po svetu že uničili.
• Nekatere vrste šotnega mahu lahko vpijejo tudi dvajsetkrat večjo količino vode od svoje teže. Zaradi vpojnosti so ga v prvi svetovni vojni na bojiščih dajali na rane pod bombažne obveze, saj je trikrat hitreje vpijal telesne tekočine, podobno so mahovi severnoameriškim staroselcem služili za otroške plenice in menstrualne predloge, iz suhega mahu so poleg tega delali "žimnice".
• Staroselci na severu Anglije so za gašenje ognja, ki je zajel njihova bivališča, uporabljali velike zaplate z vodo napitega obvodnega mahu, ki ga je bilo v okoliški naravi obilo.