Kaj je cepljenje

Gre za postopek, pri katerem je sestavljamo dve ali več različnih, a sorodnih rastlin, ki se medsebojno ujamejo – so skladne. To ni nikakršen genski inženiring, mešanje genov ali kaj podobnega, saj obe rastlini ostaneta to, kar sta. Tako denimo lahko gojimo marelice, cepljene na slive, s katerimi so si sorodne, na težjih rastiščih, ki jim drugače ne ustrezajo. Ali pa ukanimo trsno uš, ki bi bila škodljiva za korenine žlahtnih sort vinske trte, ne pa tudi za koreninski sistem ameriških podlag. Cepljenje je tudi pomemben način razmnoževanja za tiste rastline, ki se težko ukoreninijo ali pa bi iz semena zrasle popolnoma drugačne, mi pa želimo razmnožiti točno določeno sorto in njene lastnosti.

Podlaga

Sadne in nekatere okrasne sadike, ki jih lahko kupimo v drevesnicah, so sestavljene iz navadno dveh različnih, a sorodnih rastlin. Spodnji del, ki obsega korenine in koreninski vrat do cepljenega mesta, se imenuje podlaga, nad cepljenim mestom pa je žlaht­na sorta. Nekatere sorte hrušk, npr. viljamovka, niso dobro skladne s kutino, ki se večinoma uporablja kot podlaga za to sadno vrsto, zato vstavijo vmes sorto, ki je skladna, nanjo pa nato cepijo cepič viljamovke. Tako je sadika sestavljena iz kutine, vmesne sorte in viljamovke. Skladnost pomeni, da se dve različni rastlini ujameta, ko ju spojimo, ali pa ne. Pri slabši skladnosti povezava med obema sicer nastane, vendar je vzpostavitev prevodnih poti, po katerih potujejo rastlinski sokovi, nezadovoljiva, zato je življenjska doba takšnih rastlin kratka. Tudi pri okras­nih rastlinah je cepljenje pogost način razmnoževanja in celo nekatere vrtnine, najpogosteje plodovke, cepijo zaradi odpornosti proti boleznim in izboljšanja rodnosti.

Cepilni pribor

Za cepljenje potrebujemo cepilni nož, material za vezanje in cepilni premaz. Pri načinu cepljenja, ki mu pravimo okulacija, cepilnega premaza ne bomo potrebovali, ker postopek ne pušča odprtih ran. Za vezanje pri T-okulaciji so najbojše cepilne gumice, ki jih lahko kupimo v vrtnarskih trgovinah. Teh po cepljenju ni treba odstraniti, saj bodo same razpadle. Lahko pa vežemo tudi z rafijo, izolirnim trakom, trakovi tkanin in podobno, vendar moramo vezivo po treh tednih odstraniti, da se ne zareže v rastlino in je ne poškoduje. Pri ploščičasti okulaciji so najprimernejši polivinilasti trakovi, s katerimi popolnoma prekrijemo cepilno mesto in vstavljeno oko, narežemo pa si jih sami iz polivinilastih vrečk (30 cm x 1,5 cm). Ker se s cepljenjem ne ukvarjamo vsako leto, sploh pa, če to počnemo prvič, nam bo zelo prav prišla posoda z vodo, v katero bomo dali pripravljene cepiče in očesa. Tako bo manjša verjetnost, da se nam izsušijo zaradi počas­nega dela. Cepiče torej pripravimo že prej in jih postavimo v posodo z vodo, nato se lotimo podlage, in ko je ta nared, vanjo vstavimo cepič ali žlahtno oko in povežemo.

Čas cepljenja

Obstajata dve osnovni razdelitvi načinov cepljenja; cepljenje na živo in cepljenje na speče oko. Pri prvem načinu, ki ga uporabljamo spomladi, cepič ali vstavljena očesa zabrstijo že v istem letu, pri cepljenju na speče oko, ki ga izvajamo v poletnem času, pa šele nasled­njo pomlad.

Najbolje je cepiti v oblačnem vremenu po dežju, če tega dalj časa ni, pa je rastline dobro zaliti. Vetrovno vreme je za cepljenje neprimerno, prav tako močno žgoče sonce in vročina. Čas cepljenja je odvisen tudi od starosti podlage; na starejši les bomo cepili spomladi, ko postanejo rastline aktivne, na mlajšega poleti.

Cepljenje na živo oko

Tako cepimo najpogosteje zgodaj spomladi, ko se začnejo rastline prebujati iz zimskega mirovanja. To lahko ugotovimo po napenjanju popkov od sredine marca do prve polovice aprila, okuliramo (vstavljamo žlahtna očesa) pa tudi pozneje, ko so rastline že olistane. Cepiči morajo biti v popolnem mirovanju, zato jih narežemo že januarja (koščičasto sadje) in februarja (pečkato sadje), do cepljenja pa jih shranimo zakopane v zemlji, v posodi s peskom ali v polivinilasti vrečki v hladilniku, ki jo nekajkrat preluknjamo zaradi dihanja. Izbiramo zdrave enoletne poganjke debeline svinčnika in dolžine 10 do 20 centimetrov s sončne strani, kjer so najbolj razviti, pripravljen cepič pa naj ima tri do pet očes. Pokončni močni poganjki so za cepiče neprimerni, ker imajo slabo razvita stranska očesa, prav tako starejši les. Poganjki morajo imeti lesne ali vsaj mešane brste, če pa so na voljo samo takšni s cvetnimi brsti, te odščip­nemo. Cepiči, ki kažejo znake prebujanja, niso primerni za cepljenje, zato je bolje, da s takšnimi niti ne poskušamo. Če jih jemljemo v oddaljenem kraju in je pred nami še dolga pot domov, jih ovijemo v moker časopisni papir in hranimo na hladnem, da se ne izsušijo ali odženejo.

Načini cepljenja na živo oko

Kadar je podlaga enake debeline kot cepič, cepimo ročno, v drevesnicah pa si pomagajo tudi s posebnimi cepilnimi škarjami za hitrejše delo. Pri enaki debelini podlage in cepiča lahko uporabimo kopulacijo in angleško cep­ljenje. Pri kopulaciji prirežemo podlago poševno, tako da je odrezana ploskev dolga 3 do 4 cm, enako pa naredimo tudi na spodnjem koncu cepiča na nasprotni strani spodnjega očesa, zgoraj ga odrežemo rahlo poševno 0,5 cm nad zgornjim očesom, spojimo s podlago in privežemo. Angleško cepljenje je podobno prejšnjemu, s tem dodatkom, da tako na podlagi kot na cepiču naredimo še dodatno zarezo (jeziček) za boljši prijem.

Največkrat je podlaga debelejša od cepiča, sploh pri precepljanju starejših rastlin, spojimo pa ju lahko na več načinov. Najbolj priljubljeno je cepljenje v razkol; zgornji del podlage odrežemo na določeni višini in razkoljemo nekaj centimetrov v globino, v zarezo pa se vstavi cepič, ki smo ga obrezali z dvema navzdolnjima poševnima rezoma v obliki črke V. Kambijska plast cepiča, ki je tik pod lubom, se mora stikati s kambijsko plastjo podlage, zato cepiča, če je podlaga debelejša, ne vtaknemo v sredino zareze, temveč lahko uporabimo dva, ki ju damo na oba konca.

Pomanjkljivost tega cepljenja je velika rana in možnost trohnenja kljub premazu s cepilno smolo, poleg tega je način manj primeren za cepljenje češenj zaradi smoljenja in zato slabšega prijema. Najbolj uporabno je cepljenje za lub, ki ga izvajamo v začetku aprila, ko so rastline že močno aktivne in se skorja podlage zlahka loči od lesa. V maju lahko tudi okuliramo (vstavljanje očes, ki pa ne smejo kazati znakov aktivnosti) na podoben način kot v poletnem času, s to razliko, da bo oko odgnalo še v tem letu. Tako največkrat popravljamo neuspeh lanskega poletnega cepljenja, da pridobimo čas in ne čakamo spet do avgusta.

Cepljenje na speče oko

Najprimernejši čas za poletno cepljenje je v začetku druge vegetacije, ki se začne navadno po 15. avgustu in traja tja do sredine septembra, kadar je jesen lepa in topla. Okuliranje ali vstavljanje očes je preprost in učinkovit način cepljenja, pri katerem ni potrebno rezanje in shranjevanje cepičev, razen če jih jemljemo v oddaljenem kraju. Cepiče režemo sproti in očesa takoj vstavimo – cepimo v podlago. Najbolj razširjena sta dva načina, in sicer je to ploščičasta in T-okulacija. Ploščičasta okulacija je novejši način cepljenja. Uporablja se pri cepljenju rastlin s tanjšim lubjem, ki se ne loči zlahka od lesa. Pomembno je, da je stik podlage in cepiča tesen, velikost ploščka z očesom pa je lahko za odtenek manjša od zareze na cepiču. V nasprotju s T-okulacijo lahko cepimo v poletnem času, tudi ko rastline niso močno aktivne (junija, julija), pri obeh načinih pa nastane cepilna zveza v dveh do treh tednih.

Cepljenje vrtnin

Tudi vrtnine lahko razmnožujemo s cepljen­jem; to je najbolj razširjeno pri plodovkah. Učinki so večstransko pozitivni: od podaljšane dobe pridelovanja zaradi odpornosti proti boleznim do boljše rodnosti. V zadnjih letih so tudi pri nas v prodaji cepljeni paradižniki, ki so odpornejši proti peronospori in zelo rodni. Lahko pa se cepljenja lotimo tudi sami, saj je postopek zelo preprost. Sicer ne bomo imeli možnost izbiranja med specialnimi podlagami, pa vendar bo učinek pozitiven. Dve sadiki paradižnika ali katerih drugih plodovk, ki smo ju posadili drugo poleg druge, na enaki višini zarežemo v steblo, lahko naredimo samo zarezo, pri eni rastlini navzdol, pri drugi pa navzgor, da se prilegata, ali odrežemo 3 do 4 cm vzdolžno, da nastaneta rani, ki ju združimo ter tesno povežemo s polivinilastim trakom. V dveh tednih, ko se bosta rastlini na združenem mestu spojili, odstranimo spodnji del ene in zgornji del druge. Tako bomo dobili rastlino, sestavljeno iz dveh, in četudi bosta obe iste sorte, bomo dosegli večjo rodnost.

Cepljenje vrtnih rastlin je zanimiva vrtnarska izkušnja in način, kako oplemenititi naš vrt z novimi sortami, ki jih cepimo na že obstoječe rastline. Postopki so večinoma preprosti, in če že v prvo ne bomo uspešni, nikar ne obupajmo. V tolažbo nam je lahko, da so bili tudi največji vrtnarski mojstri nekoč popolni začetniki.