Organska gnojila in organska snov zadostna poletna zaloga hranil

Večina vrtičkarjev se še vedno zanaša na gnojenje z organskimi gnojili, gnojem, kompostom in v zadnjih časih tudi kup­ljenimi organskimi gnojili. Najprej moramo vedeti, da gnojila še niso hranila za rastline. Ko jih dodamo zemlji, se morajo še razgraditi do rastlinam dostopnih molekul, hranil. Zato mineralnim gnojilom najpogosteje rečemo lahko topna gnojila, ker se raztopijo v vodi v tleh in od tam hitro pridejo do korenin in v rastlino. Vsa organska gnojila pa se razkrajajo s pomočjo mikroorganizmov v tleh. To poteka počasi, čez vse poletje, pri hlevskem gnoju celo tri leta. Zato se hranila iz njih ne spirajo in so rastlinam na voljo vso rastno sezono.

Da pa bi se organska snov v tleh razkrajala in zagotavljala dovolj hranil, morajo biti izpolnjeni nekateri pogoji. Prvi je, da so tla živa in zdrava. To pomeni, da morajo biti v njih mikroorganizmi (MO). Na vrtovih se njihovega pomanjkanja ni bati, kljub temu pa je dobro, da nanje vedno mislimo. Ne hodimo po zemlji, kadar ni potrebno. Ne uporabljamo sredstev za varstvo rastlin, niti naravnih, eko, bio …, če ni res potrebno. Najbolj nevarni za MO v zemlji so fungicidi oz. pripravki, ki delujejo antibiotično, na primer žajbljev čaj. Zato jih uporabljamo samo v nuji, predvsem žajbljev čaj naj bo vedno zadnja rešitev.

Zemlja mora biti primerno ogreta. Letos se ta pogoj zelo dolgo ni izpolnil. Zato je bilo sajenje plodovk pred 20. majem zanje slabo in imajo mnogi zdaj z njimi težave. Listi se vihajo, gubajo, paprika, buče in kumare ne rastejo, kakor bi morale. Vse to je posledica prehladne zemlje, v kateri so hranila za rastline slabo dostopna. Zato se tudi koreninski sistemi niso razvili dovolj in rastline ne rastejo, kot bi si želeli. Temperatura zemlje, ki je vsaj deloma primerna in v kateri MO začnejo delovati, je 15 °C.

Poleg tega, da je dovolj topla, mora biti zem­lja seveda vlažna. Torej je namakanje potrebno že od aprila.

Kakor vodo pa MO za svoje delovanje nujno potrebujejo tudi zrak oz. kisik v njem. Zato morajo biti tla vedno rahla in zračna. Da bi imeli malo manj težav z zadnjima dvema pogojema, si lahko pomagamo z zastirko.

Tudi kompost vsebuje dovolj hranil za vrt­nine čez vse leto. Zato spomladi ni potrebno dodajanje nikakršnih »briketov« ali drugih v bleščečih in lepih škatlah, reklamah ali, najhuje, na forumih priporočenih gnojil. Kupljena organska gnojila so prav tako počasi topna in zadoščajo za vso sezono.

Povzetek vsega je torej, da so organska gnojila počasi topna in priporočene količine vrtnine vedno oskrbijo z osnovnimi hranili, pa tudi z večino drugih, za vso sezono. Poletno dognojevanje je na vrtu le redko potrebno.

V vročini ima zastirka pomembno vlogo

Kot rečeno, je eden osnovnih pogojev za delovanje MO in s tem sprejem hranil v rastline, vlažna, nezbita zemlja, ki ima ustrezno temperaturo, zato je poleti nujno namakanje. K varčevanju z vodo, ohranjanju zračne in v poletni vročini tudi hladne zemlje veliko pripomore zastirka. Posebno priporočam uporabo organske zastirke, če za gnojenje uporabljate zgolj kupljena briketirana organska gnojila. Ta namreč zemlje ne rahljajo in bo to namesto njih naredila zastirka.

Zastirka je lahko različna. Uporabite lahko tudi PVC-folijo, kot jo profesionalni zelen­jadarji. A sama menim, da folija ne sodi na domač vrt. Organska zastirka je lahko suha (slama in seno) ali zelena. Slednja poleg zastiranja opravlja še funkcijo gnojenja. V rastlinskih sokovih, ki iztekajo iz sveže pokošenih delov rastlin, so namreč hranila. Če okoli rastlin redno polagate sveže pokošeno travo ali druge rastline, kot so pokošene koprive, gabez, detelje …, zagotovite koreninam vrtnin hladno zemljo, v kateri odlično uspevajo. Zadnja prednost zastirke pa je tudi v tem, da preprečuje zbijanje tal.

Da bo zastirka zavetje za MO in bo ustvarjala odlične razmere za koreninski sistem vrtnin, ne pa tudi za polže, naj bo plast tanka. Raje jo pogosto obnavljamo. V vročini je lahko debelejša, kadar je veliko padavin in spremenljivo vreme, pa čisto tanka. Zastirka iz listov bezga, gozdne praproti, vratiča ali rabarbare pa še oteži in zasmradi polžem dostop do vaših vrtnin.

Kaj ni posledica pomanjkanja hranil

Osnovna hranila, kot so dušik, fosfor in kalij, na vrtu ne smejo biti težava. Počasnejša rast kapusnic ni posledica pomanjkanja dušika, ampak previsokih temperatur. Te povzročajo tudi odpadanje cvetov fižola in paradižnika. Visoki fižol v neki fazi res postane svetlejši, a je to najpogosteje posledica zbite zemlje, pa tudi prehitre rasti, ne pomanjkanja dušika. Takrat ga okopljemo, ogrnemo in poškropimo s pripravki iz morskih alg, lahko tudi dva- ali trikrat s pripravkom iz kopriv, nikakor pa naj vas ne zanese, da bi mu dodali mineralni dušik. S tem boste naredili več škode kakor koristi. Bakterije, ki živijo na koreninah vseh metuljnic, tudi fižola, bodo propadle. Rastline pa boste naredili odvisne od mineralnega dušika, česar si seveda ne želite.

Solata, špinača, tudi plodovke (letos je to značilno za papriko in jajčevec) rastejo počasi zato, ker je zemlja prehladna. V njej se korenine ne razvijajo dovolj, zato rastline res trpijo lakoto. A dognojevanje z dušikom ne bi pomagalo, samo dodatne težave bi povzročilo. Rastlinam pa bo koristilo, če jih obdate z zastirko iz slame, volne ali agrofilca in redno škropite s kupljenimi pripravki, ki vsebujejo sprva izveček morskih alg, ko opazite normalno rast, pa aminokisline. Med domačimi pripravki v hladu najbolj pomaga zalivanje s pripravkom iz nadzemnih delov baldrijana, ko opazimo rast, pa uporabimo čaj iz cvetov ognjiča (še boljša je prevrelka) ali regrata. Dognojevanje z dušikom bi pomenilo prilivanje olja na ogenj, rastline bi še bolj trpele.

Kdaj kalcij v vročini ne pride na pravo mesto

Lahko se zgodi, da rastlinam trenutno zmanjka kalcija tam, kjer ga potrebujejo. Kalcija je v zemlji le redko premalo. Njegova težava je poseben način prenašanja po rastlini. Iz korenin do vrha rastline se premika z vodo, šele od tam pa potuje v liste in nazadnje v plodove. Če je oskrba rastlin z vodo neenakomerna, nezadostna, kalcij ne pride tja, kjer ga rastlina potrebuje: v plodove in do listnih robov. Zato mora biti poletno namakanje redno, pri rastlinah z globljim koreninskim sistemom globoko in temeljito. To pa je težko narediti z zalivalkami, posebno v rastlinjakih, kjer je izhlapevanje iz tal še večje. Težave s pomanjkanjem kalcija so še bolj izrazite, kadar je vrt pregnojen in imajo rastline na razpolago preveč dušika. Zato pride zalivanje s koprivovimi pripravki v poštev samo do nastavka plodov, potem pa le še škropljenje z njimi. Koprivne in druge rastlinske pripravke in njihovo koncentracijo uporabljamo po receptih.

V visokih temperaturah se kalcij po rastlini ne prestavlja. Kadar je prevroče, se rastlina brani pred izgubo vode z zaprtjem listnih rež. Tudi zvijanje listov nekaterih sort paradižnika je posledica potrebe po varčevanju z vodo.

Tako po rastlini tudi kalcij ne potuje več, torej tisti, ki ga načrpajo korenine, ne pomaga. Zato ne pomaga niti zakopavanje jajčnih lupin v zemljo, še najmanj pa samo v sadilno jamico. Tam odrasla korenina seveda nima koreninskih laskov, ki so sposobni sprejemanja hranil. Te koreninice so na obodu koreninskega sistema. Pri visokih temperaturah pride v poštev samo listno gnojenje s pripravki, ki vsebujejo kalcij. To so tudi morske alge, kalcijeva listna gnojila, med domačimi pripravki pa razredčeno mleko ali sirotka. Z vodo ju redčimo v razmerju 1 : 1. Jajčne lupine sicer izboljšajo strukturo tal, zato so v zemlji dobrodošle, ali pomaga, če liste škropimo z vodo, v kateri so se namakale zdrobljene lupine, pa mi doslej še ni uspelo ugotoviti. Veliko kalcija vsebujejo tudi koprive. S temi pripravki moramo škropiti vse od nastavka prvih plodov pri vseh plodovkah.

Posledice pomanjkanja kalcija so trohnjenje (črne lise) na spodnji strani plodov razhudnikov (paradižnika, paprike, jajčevcev) in sušenje plodičev bučnic. Ko opazimo prve znake, je skoraj že prepozno. Pomanjkanje tega elementa pri solati, predvsem pa endiviji, so črne lise, črte na listnih robovih. Ne opazimo pa znakov na čebuli in zelju. Šele ko jih uporabljamo, ugotovimo, da so na prerezu vidni črni oz. rjavi obroči. Zato si je treba zapomniti, da čebule ne gnojimo, niti z organskimi gnojili ne, jo pa, če je treba, redno namakamo.

Zelje je seveda velik požrešnež, zato ga denimo zalivamo s koprivnim pripravkom. Ne smemo pa ga pozabiti namakati. Posebno jeseni, ko ni več vroče, je nevarno, da se na prerezu glave, če ga ne namakamo, pojavijo črne proge.

Kalcij je tudi osnovni element za odpornost rastlin. Ko na njih opazimo vidimo znake, gre že za kronično pomanjkanje tega elementa. Rastlina je manj odporna proti boleznim, celo proti škodljivcem. Zato je postalo listno dognojevanje s kalcijem pri plodovkah, v vročini in suši pa tudi pri drugih vrtninah, skoraj obvezno.

V posebnih razmerah potrebno dognojevanje s kalijem

Kadar je poletje zelo spremenljivo in se temperature hitro menjajo, če v strahu pred pomanjkanjem kalcija pretiravamo z gnojenjem s tem elementom, pogosto pa tudi, če je v tleh nesorazmerje med hranili zaradi dolgoletnega pretiravanja pri gnojenju, se zgodi, da rastlinam primanjkuje kalija. To se je marsikje dogajalo lani. Najpogostejši opis, ki sem ga slišala, je bil, da paradižnik ne zori. To je pomenilo, da je ostal zgornji del ploda svetlo rumen, rumenozelen, predvsem pa zelo trd in neužiten. Zaradi pomanjkanja kalija so jeseni pokale žile radiča, endivije. Tudi kisanje zelja ni bilo takšno, kot bi si želeli. To so bile posledice tega, da je bil v letu 2015 sprejem kalija v rast­linah očitno moten.

Ob znakih, kakršni so opisani, je treba kalij dodati – najbolje z listnimi gnojili, ki ga vsebujejo. Med rastlinami ga vsebujeta veliko gabez in tolščak oz. portulak, pa tudi vsi predstavniki družine cikorij (radič, endivija), zato jih, če vam pobegnejo v cvet, lahko uporabite kot zastirko okoli vrtnin, posebno občutljivih na pomanjkanje kalija: to so kapusnice in plodovke.

Redko pomanjkanje bora

Bor je hranilo, ki ga je ob zmernem gnojenju z organskimi gnojili v tleh dovolj. Obstajajo pa zemljišča, kjer ga skoraj ni, pomanjkanje pa je mogoče tudi v tleh, kjer je preveč organske snovi oz. so pregnojena. Podobno kot pri kaliju so težave izrazitejše ob velikem nihanju temperature. Posledice pomanjkanja bora so najbolj pokažejo pri križnicah: cvetači, podzemni kolerabi, črni redkvi in rdeči pesi. Korenovke dobijo votlo srce, kakor pravimo. Na vrhu korena začne meso črneti, nastane strohnjena votlina. Posamezni cveti cvetače rjavijo brez razloga, tudi tukaj lahko opazimo votlo, črno steblo. Paradižnikovi plodovi dobijo kraste okoli peclja. Težava ni samo v vidnih znakih, pri vseh plodovkah pomanjkanje bora pomeni slabšo kakovost cvetnega prahu, s tem pa slabšo oploditev. Ker je poleti ob tem motena še oprašitev, je manj cvetnega prahu in pomanjkanje bora lahko pomeni tudi izostanek plodov.

Če so težave zaradi pomanjkanja bora pogoste, ga je treba v zemljo dodajati že ob pripravi tal. Nekoč je bilo ustreznih gnojil dovolj. Odkar pa smo v Sloveniji uničili pridelovanje sladkorne pese, je izbira slabša. A se ustrezna gnojila najdejo. Poleg tega je smiselno občutljive rastline, kot so rdeča pesa, vse križnice, pa tudi plodovke, vsaj trikrat v sezoni poškropiti z borovimi listnimi gnojili, ki se dobijo v vseh bolje založenih trgovinah.

Seveda se lahko na posameznih vrtovih pojavi še pomanjkanje drugih mikrohranil. Najpogostejše pa je še vedno pomanjkanje kalcija. Če poskrbimo, da bo v zemlji dovolj mikroorganizmov, ne pretiravamo z gnojenjem in skrbimo, da so tla tudi zračna, ne samo vlažna, je skrb odveč in poletno dognojevanje ni potrebno. Tudi ob menjavi vrtnin ne. Naj bodo stročnice predhodnik požrešnejših vrtnin (zelje, cvetača, brokoli, ohrovt …), pustimo na vrtu čim več rastlinske mase in jo zakopavamo v tla, pripravimo in seveda uporabimo svoj kompost, pa ne bo težav.

Največ preglavic še vedno povzroča pregnojena prst. Zato ne pretiravajte in ne dodajte še pesti za povrhu, da bo bolje raslo. Raje nasprotno, pa bo zemlja sama oskrbela vrt­nine s hranili.