Naj bo gospodar, četudi majhen

21. 1. 2009 | Besedilo: Karina Cunder Reščič

odraščanje, otroška soba, dosje, mladinska soba, pohištvo

Kar nekaj svetovnih kultur je, v katerih otroci odrastejo, ne da bi imeli kdaj svojo sobo. Je pa tudi res, da je v zahodnem svetu, zlasti v bogatejših delih in slojih, posebna otroška soba že dolgo obvezen del vsakega stanovanja, kjer rastejo novi rodovi. Če jo že imamo, kako jo torej uporabljati tako, da ne bo le razstava pohištva, ampak dejavnik, ki bo otroku v njegovem razvoju pomagal in mu zagotavljal prijetno zavetje? Z odgovori nam je pomagala prof. dr. Ljubica Marjanovič Umek z oddelka za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer predava predmet razvojna psihologija.

Kdaj začne otrok razumevati in potrebovati intimnost in bi bilo smiselno razmišljati o tem, da mu uredimo lastno sobo, če imamo to možnost?

Vedno je treba govoriti v približnih okvirih, saj so pri razvoju otroka znotraj iste starostne skupine velike razlike. Okoli drugega leta malčka še posebno zanima njegovo telo, zlasti spolni organi, spoznava razlike med deklicami in dečki, razvija svojo avtonomnost, kar ga vse vodi k temu, da bi bil rad pri nekaterih, zlasti intimnih opravilih sam, da bi rad za nekatere stvari prevzel tudi odgovornost. Ker razvoj vedno poteka postopno, se običajno najprej začne »umikati« za zelo kratek čas, lahko tudi samo nekaj minut. Gre na primer v svojo posteljo, v svojo sobo ali pa samo v kak kot – in bi bil še najbolj zadovoljen, če bi se dalo okrog njega zagrniti kako zaveso (smeh). Ko predela svoje probleme, težave, konflikt, pride nazaj in ima znova zelo rad družbo drugih ljudi. Običajno gre za kratkotrajne čustvene konflikte, recimo da ga nekdo krega, mu ne dovoli tega ali onega, zaradi česar je močno užaljen. V takih in podobnih primerih se otrok želi umakniti v prostor, kjer naj ne bi bilo tistega, ki ga je kregal ali zmotil dejavnost, ki se je njemu zdela pomembna.

Kaj pa negativni primeri: kaj se dogaja v glavi enoletnega malčka, na primer, ki ga starši »preselijo« v njegovo sobo in se potem ponoči kar naprej zbuja in joka, pri starših v spalnici pa je spal po dvanajst ur skupaj?

Za enoletnega malčka je prehod iz enega prostora v drug zelo velik korak. Težko sicer rečemo, da vemo, kaj se dogaja v njegovi glavi, lahko pa si po siceršnjem poznavanju vedenja dojenčkov in malčkov poskušamo razložiti njihovo doživljanje in počutje. Torej: širina dojenčkovega pogleda in zaznave se spreminja – najprej je to le zelo ozek pogled na obraz starša nad posteljico. Ko se začenja plaziti, se razširi na omejen prostor recimo ene sobe in vsak delček posebej v njem. Potem prihajajo novi prostori in to je za njega zanimiva pot, vendar z novimi prostori še nima nikakršnih izkušenj, kar ga zelo bega. Hkrati pa je za dojenčka ali malčka prostor v najzgodnejšem obdobju povezan z ljudmi – prvimi pomembnimi osebami, ki jih je v tej starosti videval in so mu bile na razpolago. Ko se je igral v isti sobi, kjer so bili odrasli, ali ko se je zbudil v posteljici v spalnici staršev, je praviloma zagledal nekoga od bližnjih, kar je bilo zanj lahko že dovolj. Približno pri letu dni pa se v dojenčkovem spoznavnem in socialnem razvoju zgodi zelo pomemben premik: prvič se zave in zmore razumeti, da neka oseba obstaja tudi, če je ne vidi. To pomeni, da ve, da mama in oče obstajata, čeprav ju ne vidi. Če torej pri tej starosti v svoji sobi joka, je njegovo vreščanje in klicanje lahko le sporočilo, da ve, da ste nekje blizu, in hoče, da pridete k njemu. Torej je pomembno, da selitev v drugo sobo poteka postopoma. In ob čustveni podpori, ki jo malček potrebuje.

Ali dojenček svojo posteljico, iz katere ne more, čuti kot zapor?

Ne, zanj je v prvih mesecih to razmeroma varen in »topel« prostor. Ga je pa treba opazovati, in ko pogosteje kaže, da želi ven, mu je treba pomagati, da se njegova pot ne bi končala z nesrečo. Ker zna že dojenček in pozneje malček, če je treba, zelo glasno poklicati nekoga in mu sporočiti, da želi ven, posteljica zanj ni omejitev njegovega gibanja in »raziskovanja«. Le če bi, ker potrebujemo mir na primer za delo ali ker se nam zdi, da je v posteljici z ograjo najbolj varen, tudi šest mesecev in več starega dojenčka ali malčka večino budnega časa puščali v posteljici, bi ta postajala zanj »zapor« in zlasti ovira v pridobivanju novih zaznavnih in gibalnih izkušenj. Enako velja za stajice, za katere upam, da niso več veliko v uporabi.

Kdaj se otrok začne bati teme?

Strah pred temo ni nekaj, kar bi bilo razvojno nujno in značilno. Čustvo strahu je pri malčkih in otrocih različno močno, tudi povezano z različnimi dejavniki, vendar se pri določenih starostih ponavadi bojijo podobnih stvari, predvsem tistih, ki jih ne poznajo in si jih ne znajo razložiti. To je precej povezano tudi z razvojem mišljenja. Malčki in predšolski otroci si na primer ne znajo razložiti, od kod pridere tema. Kako zbežati pred njo? Zato imajo ponoči nelagoden občutek ali jih je strah: ne vidijo drugih ljudi in svojih igrač, vidijo pa različne sence, ne znajdejo se v prostoru. Vendar bo otroka strah teme predvsem, če bo imel z njo negativne izkušnje: na primer, ponoči, ko se bo zbudil in klical, pa ne bo nihče prišel in ga pobožal ter potolažil, kot ga je takrat, ko je spal v isti sobi kot starši. Vendar se je mogoče z morebitnim strahom pred temo spoprijeti že prej: v bližini naj ima lučko, ki bo gorela vso noč in mu dajala občutek varnosti. Zlasti s predšolskim otrokom se je treba tudi veliko pogovarjati o temi in ga tik pred spanjem ne izpostavljati zgodbicam in televizijskim oddajam, ki ga čustveno močno obremenjujejo in povzročajo še dodatne strahove. Tako kot na vse novosti je treba malčka postopoma navajati na novo okolje oziroma njegovo novo sobico. Ko ga preselimo, se moramo pripraviti na to, da bomo večkrat vstali in ga šli potolažit vsakič, ko se bo ponoči zbudil in klical … Tako bomo najverjetneje preprečili, da bi ga bilo teme zelo strah, kar je bolje, kot da bi se morali s tem razmeroma neprijetnim strahom pozneje intenzivno ukvarjati.

Kaj pa če vseeno razvije ta strah: ga je bolje odpravljati samo z razlaganjem, da pravzaprav ni nič posebnega, ali s kakšnimi triki, kot je recimo sprej proti pošastim?

Mislim, da je to odvisno od starosti otroka. Pri malčkih sta pomembni čustvena bližina in občutek varnosti, ki se izoblikuje ob telesnem stiku. Z dotikom, božanjem, držanjem za roko. Po tretjem, četrtem letu starosti pa je domišljija otrok velika, iz pravljic radi »potegnejo« izmišljena bitja in jih še začinijo s svojo domišljijo. Takrat skupaj z nami radi iščejo nenavadne in neverjetne rešitve, ki jih je uporabil tisti junak ali junakinja v pravljici in potem zmagal in premagal na primer strah. Ko otrok recimo sam razlaga, kaj vse vidi v sencah, je dobro, da mu prisluhnemo in sledimo njegovim idejam, kako bi naredili, da jih ne bi bilo več, da ne bi bile nevarne … Je pa res, da vsaj po četrtem letu starosti ločijo, kaj je mogoče v pravljici in kaj v resničnosti, zato so običajno pripravljeni na iskanje nenavadnih rešitev le v močnem čustvenem stanju, kar pa strah seveda je. Če boste na primer sredi dneva preganjali pošast s sprejem, vam bo otrok povedal, da to tako ne gre. V njem se mešata svet realnega in svet domišljijskega, zato je pomembno, da mu stvari iz resničnega sveta tudi razlagamo, pojasnimo z resničnimi razlagami iz otroških enciklopedij in podobno.

Ali je poleg svetlobe in človeške bližine še kaj, kar naj ima otrok v svoji sobi, da mu povečamo občutek varnosti?

Mislim, da mu veliko pomenijo njegove igrače, še posebno ninice. To so igrače, na katere je močno navezan, praviloma jih je imel ob sebi že zgodaj, tudi prej, ko je spal v posteljici, ki je bila v sobi staršev. Zelo pomembno je torej, da se igrača ali igrače, na katere je navezan, z njim preselijo v novo sobo. Prav je, da so starši pozorni na predmet ali igračo, na katero se je navezal, in mu omogočijo, da jo povsod, kamor želi, nosi s seboj in tako vzpostavi občutek varnosti. Ni niti nujno, da je to igrača. Poznam otroka, ki je bil posebej navezan na prevleko za blazino, zato je v prvih mesecih v vrtec nosil kar celo blazino s prevleko. Dajala mu je občutek varnosti in povezavo z domom. Skratka, predmeti, do katerih kaže posebno navezanost, morajo biti v njegovi sobi, pa če so nam všeč ali ne. Pozneje si bo nove zbirke priljubljenih igrač ustvarjal sam.

Ko smo že pri všečnosti: za otroke je na določeni razvojni stopnji značilno, da ustvarjajo svoje izdelke, za katere želijo, da ostanejo tam, kjer so jih pustili. Starši imamo za to poseben izraz – razmetano. Moramo torej to otroku pustiti pri miru?

Malo ga že moramo dovolj zgodaj učiti, da sam pospravlja za seboj, drugače postane stanje neobvladljivo in se tudi otrok ne more več igrati, ker ničesar več ne najde. Precej zmeden bo hodil po stanovanju in razlagal, da se ne more igrati, ker ničesar nima – v resnici pa samo ne najde v navlaki. Pri tem, kaj pospraviti in kaj pustiti, je treba razlikovati med stvarmi, ki se jih je otrok lotil kot projekta, ki so del neke nastajajoče konstrukcije oziroma izdelka. To je treba pustiti – ampak ne deset stvari hkrati. Lahko ima otrok v delu določeno konstrukcijo iz kock in hkrati postavljeno prizorišče za domišljijsko igro in oboje potrebuje še jutri … To pa ne pomeni, da vse druge igrače, ki jih je tisti dan uporabljal, lahko pusti, kjerkoli so. Da se bo naučil pospravljanja, mu je treba že zgodaj, v prvih letih, pomagati pri tem. Beseda pomagati pomeni, da to lahko naredimo skupaj, nikakor pa tega ne počnemo namesto njega. Pomagajmo mu na primer označiti predale, kamor bo lahko igrače pospravil, vendar od njega pričakujemo, da bo to potem počel sam.

Kako naj starši v otroški sobi organiziramo igrače: da jih doseže sam ali da mu jih podajamo mi, ko si jih zaželi?

Tiste, s katerimi se v določenem obdobju veliko igra in so varne za njegovo igro, bi morale biti v dosegu njegove roke. Če jih doseže za igranje, jih bo lahko tudi sam pospravil, ko jih ne bo več potreboval. Če pa ima igrač res preveč – za kar smo praviloma vedno krivi starši in drugi sorodniki –, je pametno, da jih del umaknemo oziroma pospravimo tako, da jih ne doseže sam. Ko jih čez čas vrnemo v njegovo okolje, je večinoma navdušen nad njimi.

Zlasti deklice so ravno nekje pri treh, štirih letih pogosto trdno odločene, da v njihovem življenju ne bo druge barve kot roza. Naj torej sobice barvamo že vnaprej roza za deklice in modro za dečke?

Nikakor, saj to pomeni, da smo se mi odločili, da mora biti modro za dečke in roza za deklice, in torej pozneje težko pričakujemo spolno nestereotipno ravnanje. Otroci že sami v svojem okolju, npr. v trgovinah, na televiziji vidijo nič koliko spolno stereotipnega ravnanja, ko punčkam v reklamah ponujajo tipične dekliške igrače in reklame še opremijo z umirjeno glasbo in obratno za fantke. Razlogov, da bi še v stanovanju, npr. z barvanjem sten z roza barvo, podkrepili že tako preveč spolno stereotipna ravnanja, nikakor ni. Priporočila bi nasprotno, da tudi z na videz majhnimi rešitvami, kot je barvanje sten, izbor igrač, poskušamo preseči spolne stereotipe, ki jih bo deklica ali deček tako ali tako prinesel tudi iz okolja. Ni treba, da sledimo vsaki »iskrici«, ki jo deklica prinese domov, je pa smiselno, da štiri-, petletnega otroka že vključimo v pogovor o tem, katere barve sten, pohištva bi rad imel in zakaj, vendar mu ponudimo možnost izbire znotraj nekega kroga, ne pa vsepovprek.

Kako je z velikostjo postelje? Je bolje, če je majhna, nekakšna jazbinica, ali je lahko tudi zakonska postelja?

Pri dojenčku je velikost res pomembna že zaradi tega, ker s svojim malim telesom ne more ogreti velike postelje, pa tudi izgubljenega bi se počutil, če bi se neomejeno kotalil naokrog. Po drugem, tretjem letu starosti to ni več ključnega pomena. Mislim, da je stopnjevanje velikosti postelje bolj komercialne narave – če imajo starši dovolj denarja, časa in volje, lahko to počnejo. Škodi gotovo ne, ni pa tudi nobene ovire, da ne bi otrok prešel iz otroške v posteljo odrasle velikosti, če je seveda zagotovljena varnost.

Kako pa mislite, naj starši ukrepajo, če imajo dva otroka in možnost ločenih sob? Kdaj je tisti čas, ko ju je treba razseliti?

V različnih razvojnih obdobjih se pri otrocih enaka razlika v letih različno zazna. V srednjem otroštvu, pri šolskem otroku, je na primer razlika dveh let precej »večja« kot pri mladostnikih, starih 15 ali 17 let. Tako bi otroke torej raje ločili v posebne sobe takrat, ko ravno ne najdejo veliko skupnih tem in tudi dokaj različno funkcionirajo – recimo štiri- in desetletnik – kot pa takrat, ko so, ne glede na razlike v letih, spet bližji po interesih, podobnih temah za razpravo, na primer petnajst- in sedemnajstletnik. In ker so praviloma starejši otroci pogosteje ločeni v sobah kot mlajši, se bodo pozneje začeli mnogo pogosteje »obiskovati«, kot so se v zgodnješih obdobjih.

Kdaj pa naj starši začnemo trkati ob vstopanju v otroško sobo?

Po mojem mnenju že zelo zgodaj – že zato, ker tako otroku pokažemo, da spoštujemo njega in njegove dejavnosti ter da mu zaupamo. V obdobju šolskega otroka je to zagotovo potrebno. Tudi ni nič narobe, če se še opravičimo, da ga motimo, če ravno piše nalogo ali kaj podobnega. Tudi sicer imajo starejši šolski otroci in mladostniki svoje skrivnosti, ki nam jih bodo morda zaupali, če bodo čutili, da se o tem odločajo oni, in ne mi z nenapovedanim vstopanjem v njihov prostor. Gre za postopno navajanje na kulturo in na spoštljiv odnos med ljudmi, ki se izoblikuje v korektnih medsebojnih odnosih. Vsekakor je prepozno za oblikovanje takšnih odnosov, če čakamo, da nam bo mladostnik izrecno dal vedeti, da nimamo vstopa v njegov prostor.

Samo še tole: ste na kateri od strokovnih konferenc naleteli na kak prispevek, ki se ukvarja z razvojno psihologijo v povezavi z recimo temu bivanjem v lastnem, otroškem prostoru?

Ne, tega nisem zasledila. Najbrž bi morali v prihodnje takšne zanimive vsebine med različnimi znanstvenimi disciplinami bolj prepoznavno povezovati in poiskati kakšne skupne izsledke.

Občasno me sicer obiščejo diplomantke ali diplomanti s fakultete za arhitekturo in sprašujejo po razvojnopsihološki literaturi, ko načrtujejo izdelavo igrač, še zlasti če gre za otroke s posebnimi potrebami. Vendar so to le tisti bolj »občutljivi« avtorji in avtorice, ki se zavedajo, da se pri oblikovanju posameznih izdelkov in tudi prostora slej ali prej »zaletijo« v uporabnika izdelka oziroma udeleženca v tem prostoru. Torej tisti, ki problem rešujejo celovito in ne snujejo prostorov zaradi prostorov, temveč zato, da bodo za nekoga uporabni. V našem primeru za otroka.

-----

Osnovne stopnje v razvoju otroka:

  • Malček, do približno tretjega leta starosti: Leto in pol do dve leti je starost, ko bi bilo smiselno malčka navajati na to, da preživi vedno več časa v svojem prostoru, če ima to možnost. Tam naj ne le spi, temveč se tudi igra in opravlja druge dejavnosti.
  • Obdobje zgodnjega otroštva, do približno šestega leta starosti: To je po mnenju dr. Ljubice Marjanovič Umek obdobje, ko si otroci že zaradi številnih dejavnosti (so zelo aktivni) tudi sami želijo imeti svoje kotičke in svoje prostore. Gre za obdobje močne domišljije, potrebe do ustvarjanju različnih stvari, iskanju novih izzivov, preizkušanju. Praviloma za igro potrebujejo kar nekaj prostora, zlasti ko ustvarjajo različne, tudi »stalne« konstrukcije, scene za domišljijske igre. Znajo že ločiti, kaj je domišljijsko in kaj resnično, in jim je ravno zaradi tega pomembno, da je domišljijski svet, ki si ga ustvarijo, v njihovem prostoru, in ne na ogled vsem ljudem. Zato tudi tako pogosto rečejo: 'Pusti me, saj se samo tako igram.' Če je to v njihovem prostoru, se jim zdi, da so »gospodarji« cele scene, ki si jo postavljajo, oziroma vsega, kar se tam dogaja (bodisi zares ali le v njihovi glavi). Hkrati je v tem obdobju pomembno, da imajo svoje knjižne kotičke, kotičke za risanje, oblikovanje, razstavne kotičke … Učijo se stvari urejati tako, da so dostopne njim, označujejo police, predale, delajo svoj »red«, zato imajo radi tudi svoj prostor.
  • Obdobje srednjega in poznega otroštva, do približno enajstega, dvanajstega leta starosti: To je obdobje, ko so otroci zelo iniciativni in delavni. Razlikujejo igro od učenja in si temu primerno uredijo delovne površine oziroma celoten prostor. Vedno več imajo knjig, igrač in drugih materialov, računalnik – vse si znajo že sami smiselno urediti, tako da »služijo« njim. To je tudi obdobje, pomembno za navezovanje socialnih odnosov: otroci si želijo, da lahko domov povabijo prijatelja ali prijateljico, da določene dejavnosti izvajajo skupaj, se pogovarjajo, skupaj učijo, ustvarjajo.
  • Obdobje mladostništva: Za to obdobje je še posebno značilno, da mladostniki in mladostnice potrebujejo svoj prostor in da se zaradi svojega načina spoznavnega delovanja in socialnega sveta želijo umakniti od stalne navzočnosti staršev. Dr. Ljubica Marjanovič Umek navaja, da je mogoče različne poglede na iste stvari, načine reševanja problemov ter ravnanja, različne interese med starši in mladostniki in mladostnicami uspešneje presegati, če imajo možnost izmenjave informacij, dogovarjanja, pogovarjanja takrat, ko oboji (starši in mladostniki) to želijo. Včasih se prav zato, ker so velik del dneva vsak v svojem prostoru, veliko bolj uspešno sporazumevajo.

Delo in dom, 21. januar 2009

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE