»Ko sva z ženo začela bolj resno načrtovati gradnjo hiše, sva vedela, da si želiva sodobno hišo, tako kar zadeva materiale kot način gradnje,« svojo odločitev za pasivno hišo pojasnjuje Franci Petek. Izbral je same naravne materiale: leseno konstrukcijo, lesena okna, lesene pode, celulozno izolacijo, stene bodo kombinacija lesa in mavca, ki je prav tako naraven material. »To je hkrati najin prispevek k varovanju okolja. Kot geograf pač razmišljam v tej smeri – če mi iz stroke ne bomo nečesa naredili za varovanje okolja, kdo pa bo?«

Sprva je načrtoval nizkoenergijsko, tako imenovano trilitrsko hišo s 34 centimetri toplotne izolacije. Ker pa sta s tehničnim izvajalcem, Mirom Škvorcem iz podjetja Ekoprodukt, izbrala kakovostnejša in s tem dražja okna (U = 072 W/m2K), sta naredila še en korak naprej in se odločila za pasivno hišo.

Masivni les kot tak je boljši izolator od zidaka, ampak še vedno občutno slabši od drugih izolacijskih materialov. Predelani les oziroma vlakneni materiali pa, kakor pravi Škvorc, zelo dobro zadržijo zrak: »Izolacija izolira zato, ker je v njej ujet zrak. In različni izolacijski materiali imajo različno toplotno prevodnost, ki je odvisna tudi od tega, kako je zrak v njih ujet. Leseni materiali, kot je celulozna izolacija, zrak zelo dobro zadržijo – dobimo dobro toplotno izolativnost in tudi dobro toplotno stabilnost hiše. Če je hiša dobro izolirana, a slabo toplotno stabilna, kar se pogosto dogaja pri montažnih hišah, se hitro ogreje in hitro shladi.«

Gradnja hitro napreduje, v teh dneh je namreč hiša že pod streho. Kakor pravi Miro Škvorc, so najprej postavili skelet: »Skeletna gradnja ima kar nekaj prednosti, saj je detajle, ki so pomembni zaradi zrakotesnosti objekta, lažje izvajati sproti, med samo gradnjo. Vse delamo na objektu, nič ni narejeno prej, v tovarni.« Leseno konstrukcijo bodo zaprli v lesene materiale in v tem se Francijeva hiša bistveno razlikuje od drugih montažnih hiš. Tako je les kot konstrukcijski material zaščiten pred vremenskimi vplivi, hkrati mu pa omogočimo, da diha. »Skelet zunaj zapremo z lesno vlakneno fasadno ploščo, vmes je celulozna izolacija. Z notranje strani je stena oblečena z lesno ploščo ali s folijo – parno oviro iz posebnega papirja, ki omogoča dihanje konstrukcije. Namenoma smo se odločili za papir, in ne za kakšen drug umetni ali anorganski material. Potem bi se namreč materiali tepli med sabo; morda ne teoretično, praktično pa. Z notranje strani s celulozo izoliramo še inštalacijski kanal, potem pa pritrdimo mavčno ploščo,« razlaga Miro Škvorc.

Podrobnosti glede ogrevanja in prezračevanja še dodelujejo, da bo hiša kar najbolje funkcionirala. »Prednosti pasivne hiše poskušamo doseči čim bolj racionalno in gospodarno,« pravi Petek.

Vse skupaj so načrtovali tako, da bo mogoče sistem po potrebi dopolnjevati s fotovoltaičnim sistemom in sončnimi kolektorji za ogrevanje tople vode. Korak naprej k varovanju okolja je zbiralnik za deževnico, ki že čaka na vkop. Deževnico bodo uporabljali ne samo za zalivanje, ampak tudi za sanitarno vodo.

»Imamo kar pogumne načrte – vselili bi se namreč radi do jeseni. Pravzaprav se moramo. Zdaj živimo v Ljubljani, ampak našega Vida, ki gre jeseni v prvi razred, smo že vpisali v šolo v Begunjah,« razkriva načrte za prihodnost Franci Petek.

Preden se je lotil pasivne gradnje, je veliko prebral, zbiral informacije, tako da dokaj dobro ve, kaj pomeni živeti v takšni hiši. »Ampak teorija je eno, praksa pa nekaj drugega. Najbolj pomembno je, da človek naredi premik v glavi. Zdi se mi, da smo se preveč razvadili, navajeni smo živeti potratno,« meni Petek, ki pričakuje, da mu bo življenje v pasivni hiši poleg nižjih stroškov za ogrevanje prineslo znatno več bivalnega udobja kot življenje v običajni hiši.

Delo in dom, 5. april 2006