Buda, simpatičen pasji velikan, je bil alergik, precej težaven in razposajen štirinožec, ki je v zavetišču za živali Gmajnice čakal novega lastnika. Želel je nekoga, ki bi ga imel rad kljub navihanemu značaju in bi ga sprejel takšnega, kakršen je. Igralka in voditeljica Violeta Tomič je v njem prepoznala odličnega družabnika, zato se je odločila za njegovo posvojitev.

»Ni bilo lahko!« To so besede zgovorne Violete, ki se je v Budo zaljubila na prvi pogled. »Bil je težaven pes, ki med sprehajalci ni bil ravno priljubljen, saj je zelo velik in močan. Vlekel je, skakal na sprehajalce, avtomobile, kolesarje ... Skratka, ko so slišali, da v življenju še nisem imela psa in da nimam ne izkušenj, ne preveč časa, ne hiše z vrtom, niso bili navdušeni nad tem, da mi ga dajo!« Toda po dolgem prepričevanju je velikan končno dobil svoj topli dom in skrbnico, ki je vanj verjela. »Verjemite, da svoje odločitve nisem nikoli niti za trenutek obžalovala! Vse težave so se namreč zelo hitro umirile, pravzaprav v trenutku, ko je začutil, da je varen in ljubljen! Že po štirinajstdnevni poskusni dobi sva prikorakala v zavetišče in naredila predstavitev poslušnosti. Vsi, ki so ga poznali od prej, kar niso mogli verjeti svojim očem. So rekli, da je to zdaj čisto drug pes!« navdušeno pripoveduje sogovornica, ki na vprašanje, zakaj se je odločila, da bo imela psa, čeprav veliko potuje in je njen urnik precej napolnjen, odgovarja: »Saj to je! Nisem se odločila, on me je poklical! Deset mesecev sem bila zdoma, spala sem po hotelih, jedla hotelsko hrano, pogrešala dom in hčerko ... Edini stik s svetom so bila zame pozna klepetanja po internetu. Tako sem nekega dne, niti ne vem zakaj, prvič v življenju kliknila na stran zavetišča in zagledala Budo. V trenutku so me oblile solze, začutila sem tako mešanico milosti in sočutja, da sem se naslednji dan že pojavila tam in jim povedala, da je Buda moj pes!« Bila je ljubezen na prvi pogled. Zdelo se ji je, da je ob pogledu nanj izjokala vse bolečine in krivice, ki so jo kdaj doletele, da ji je popolnoma odprl in očistil srce. Prijateljici je rekla, da če bi bila ta duša v žabi, bi se najbrž odločila zanjo in vsi bi se čudili, zakaj v žepu ves čas nosi dvoživko.

Buda je star približno štiri leta; tako je izračunala njegova skrbnica, saj je bil 10 mesecev v Gmajnicah, pri njej je 17 mesecev, v zavetišče pa je menda prišel kot »odrasel« mešanček. Rodovnik se Violeti ni zdel pomemben, saj pravi, da psa nima zato, da bi drugim kazala, kako lepega in plemenitega družabnika ima. »Buda je moj prijatelj in vseeno mi je, kako je videti!« Pred kratkim je na obisku v Gmajnicah spoznala dekle, ki je njenemu kosmatincu dala ime. »Menda je bila tam na praksi in povedala mi je, da so ga našli vsega ubogega in izčrpanega, krvavega. Ležal je negibno pod mostom in previdno so se mu približali, saj je res velik. Toda ob prvem dotiku je začel mahati z repom!«

Kot v burleski

Violeta je Budo, ko ga je vzela iz zavetišča, najprej odpeljala s sabo v hotelsko sobo v Trstu. Dovolili so ji, da pripelje svojega »kužka«, ona pa se jim sploh ni upala povedati, da psa niti ne pozna, da nima pojma, ali jo bo ponoči pojedel ali morda popolnoma uničil sobo. »Bilo je kot v burleski. Pes, ki je skakal na vsako kolo in avto, se je na lepem znašel sredi Trsta, kjer promet brni kot za stavo! Letela sem po zraku, tako me je vlekel! Nemalokrat sem se morala prijeti za kak drog, da sem se ustavila. Bil je z mano na vajah in jokal je, kadar je ostal sam v garderobi. Lotil se je celo mojega kostuma, se polulal …« se zdaj z nasmehom spominja njunih prvih skupnih dni.

Kmalu, prvi mesec po posvojitvi, sta morala obiskati veterinarja. Violeta je bila na vaji, Buda pa na sprehodu s fantom, ki se sicer profesionalno ukvarja s psi. Vanj se je zakadil neki ovčar brez ovratnice in ga močno ugriznil za tačko. »Ko sem pridivjala k veterinarju, je bil že na operacijski mizi. Ves čas operacije sem ga božala in mu govorila, da je moj in da bo vse dobro. Zdi se mi, da je ta izkušnja najino vez še močneje okrepila! Pred letom dni je prebolel anaplazmozo, to je menda najhujša okužba, ki jo lahko dobi od klopa. Infekt napade kri in počasi uniči jetra in ledvice, potem pa ni več pomoči. K sreči se toliko ukvarjam z njim, da sem bolezen dovolj hitro opazila in ni bila usodna.« Igralka je prepričana, da je njen Buda terapevt, in verjame v to, da kdorkoli se boji velikih psov, mora samo pogledati v njegove lepe, otožne in tople oči in za vedno bo ozdravljen!

Kosmatinec je zelo poslušen, zna vse, kar skrbnica od njega pričakuje. Zelo rad jé in za hrano bi naredil čisto vse, kar pride prav pri učenju različnih veščin. »Bila sva na tečaju za zavetiške pse, naučila sva se nekaj osnov in to nama zadostuje. Kadar je poln energije, še vedno vleče za povodec, drugače pa je čisto vzoren. Zdaj že kdaj ignorira mačko, kadar jo sreča, kar se mi zdi vrhunec ubogljivosti. Včasih je nekontrolirano tekel za vsem, kar se premika. Sedi, lezi, čakaj, tačko, okrog ... Vse to že znava!« Ker živi s skrbnico v stanovanju, poleg njiju pa je še mačka, red mora biti! »Prvo pravilo je, da po stopnicah, kjer ima muca svoj prostor, ne sme. Ugotovil je, da sem še vedno močnejša od njega, zato niti ne pomisli, da bi kršil pravila! Drugo pa je, da so postelje in kavči za ljudi, ne za pse. Včasih ga strašno mika, ampak uveljavljam strogi ne! Tudi pri jedi hočem imeti mir. Veliko mu dajem, kakšna stvar pa mora biti tudi samo moja!«

Veseli se obiskov

Violeta se je zelo bala, kako se bo obnašal do ljudi, da jim ne bi česa naredil, saj se je znal glasno zagnati in lajati na otroke ter starejše moške. »To je bilo najbrž povezano s kakšno njegovo travmo iz preteklosti. Za pomoč sem prosila strokovnjake, tudi Saša iz Pasjega centra mi je pomagala, da jih je začel ignorirati. Zdaj ni nobenih problemov več, sploh je postal čisto umirjen, vesel in igriv. Na sprehodu lahko mirno srečuje velike in majhne kužke obeh spolov, saj je vsakega enako vesel. Če je kuža za igro, sta hitro skupaj, če ne, greva naprej. Tudi kadar ga kaj zelo zamika, beseda 'pusti' naredi čudeže!«

Skrbnica je dolgo mislila, da njen Buda sploh ne zna lajati, zdaj pa je pridobil samozavest in glasno pozdravi vsakega, ki stopi v stanovanje. Pravzaprav pri Tomičevih ne potrebujejo več zvonca! Vsak obisk je tudi njegov, laja v pozdrav, tistim, ki jih ima še posebno rad, pa takoj ponudi svojo kost in jih z renčanjem povabi, da se pulijo zanjo z njim. Buda je na splošno zelo dobrodušen, ljubezniv, hkrati pa je njegova tipična lastnost požrešnost. Požrl bi vse, kar vidi, tudi papir, v katerega je bila zavita hrana. Ampak ker je alergik, mora njegova skrbnica zelo paziti, kaj poje. »Pravijo, da pes, ki je enkrat občutil lakoto, sploh nima občutka sitosti. Buda bi jedel, dokler ne bi počil!« je prepričana Violeta, ki verjame, da rek o tem, da sta si lastnik in pes podobna, zares drži. »Buda je kot jaz. Oba sva videti na prvi pogled huda in nevarna, v resnici pa sva neskončno mehka in prijazna!« Igralka še pove, da je nekoč prebrala lepo misel, in sicer da se duša ne prebudi, dokler se ne zaljubi v psa. Njena se je zagotovo prebudila z Budo … »Živali so res velika obveznost, a so neprecenljive. Toliko nam dajejo, samo prisluhniti jim je treba. In če želimo razumeti brezpogojno ljubezen, so one naše najboljše učiteljice!«