Ne glede na to, ali nameravamo za ogrevanje uporabljati zemeljski ali utekočinjeni naftni plin, so obveznosti odjemalca zelo podobne. V hiši ali stanovanju mora urediti plinsko napeljavo z ustreznim kotlom in pridobiti soglasje. Priključitev na plin lahko opravi le pooblaščeni distributer energenta.

Soglasje in načrt za priključitev na zemeljski plin

Postopek priključitve na plinovodno omrežje urejajo zakon o graditvi objektov, zakon o urejanju prostora in energetski zakon, ki so osnova za dobavne pogoje posameznih operaterjev omrežij zemeljskega plina. Postopek je razmeroma zapleten, saj je pred priključitvijo treba izpolniti vrsto zahtev in pridobiti ustrezno soglasje.

Uporabnik mora najprej vložiti vlogo za priključitev, na podlagi katere distributer izda projektne pogoje, ki opredeljujejo, kako je treba urediti dobavo plina. Ti so tudi osnova za pripravo projekta plinske napeljave v hiši, ki jih mora narediti pooblaščeni inženir strojnih inštalacij in so del projektne dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja za novogradnjo.

Za starejše stavbe, ki jih želimo priključiti na plinovod, gradbeno dovoljenje seveda ni potrebno, lastnik pa tudi v tem primeru potrebuje projekt notranje plinske napeljave. Vlogi je treba priložiti še projekt priključnega plinovoda. Na podlagi naštetega distribucijsko podjetje izda soglasje za priključitev.

Notranjo plinsko napeljavo lahko izvede le za to usposobljen izvajalec, ki po opravljenem delu distributerju predloži naročilnico za priključitev plinomera, regulatorja tlaka, izvedbo tlačnega preizkusa in priklop na plinovodno omrežje, pravi Karlo Rogelja iz Adria plina. Skupaj s soglasjem o priključitvi je treba priložiti še potrdilo o vpisu male kurilne naprave v evidenco kurilnih naprav, ki ga izda pooblaščeno podjetje z dimnikarsko dejavnostjo. V naslednjem koraku strokovnjak energetskega podjetja pregleda napeljavo, in če je vse v skladu s projektnimi pogoji, naročniku predloži pogodbo o izvedbi priključnega plinovoda, doda sogovornik. Po podpisu sledi le še priključitev na plinovodno omrežje.

Pred tem mora svoj del obveznosti izpolniti tudi distributer, saj je napeljava ločena na zunanjo in notranjo. Zunanji del, za katerega je odgovoren distributer, je sestavljen iz plinovodnih cevi, ki so položene pod zemljo in povezujejo javno plinsko omrežje z glavno zaporno pipo, nameščeno tik ob stavbi. V pristojnosti distributerja je tudi plinomer z regulatorjem tlaka, pojasni Rogelja.

Načrt in zemljiškoknjižni izpisek za priključitev na utekočinjeni naftni plin

Postopek za priključitev na utekočinjeni zemeljski plin se malo razlikuje od prej opisanega, saj pride plin v hišo ali stanovanje iz nad- ali podzemnega plinohrama, ki je postavljen nekje ob hiši, in ne iz plinovodnega omrežja. Enako velja, da mora usposobljen projektant strojnih inštalacij za naročnika pripraviti načrt notranje plinske napeljave, ki je, kot že rečeno, pri novogradnjah del projektne dokumentacije za gradbeno dovoljenje. Pri obstoječih stavbah je treba k načrtu priložiti še lokacijsko informacijo ali zemljiškoknjižni izpisek, s katerima naročnik dokazuje, da lahko razpolaga z zemljiščem, na katerem bo postavljen plinohram, pravi Igor Konrad iz Interine. Plinohram s prostornino do pet kubičnih metrov sodi med enostavne objekte, zato za njegovo postavitev ni potrebno gradbeno dovoljenje, doda Franc Dover iz Petrol Plina. Na parceli je treba le v skladu s pravilnikom o utekočinjenem naftnem plinu najti ustrezno mesto (veliko mora biti najmanj šest kvadratnih metrov), zato svetuje, da si jo ogleda strokovnjak iz podjetja, ki bo dobavilo plin. Plinohram mora biti ustrezno odmaknjen od glavne ceste, objektov, garaž, jaškov, virov vžiga, naštevajo v podjetju Butan plin. Običajen predpisani odmik je tri metre. Tudi pri uporabi utekočinjenega naftnega plina je napeljava razdeljena na zunanjo in notranjo. Za zadnjo mora poskrbeti naročnik, za zunanjo pa dobavitelj plina. Vedeti je treba le, da je obveznost naročnika tudi priprava prostora za postavitev plinohrama, kar pri podzemni različici pomeni izkop jame in njeno poznejše zasutje, pojasnijo v Butan plinu. Dobavitelj bo poskrbel za zunanjo plinsko napeljavo z ustrezno regulacijo in plinsko požarno omarico z zaporno pipo, doda Konrad. Za vso zunanjo napeljavo s plinohramom vred z naročnikom sklenejo pogodbo o najemu oziroma uporabi, pojasni Dover sodelovanje med naročnikom in dobaviteljem. To pomeni, da stranki plinohrama ni treba kupiti. Za ogrevanje povprečno velike stanovanjske hiše zadostuje takšen s prostornino približno 2700 litrov, lahko pa se odločimo tudi za manjšo ali večjo različico, se strinjajo sogovorniki.

Cene zemeljskega in utekočinjenega naftnega plina

Končne cene posameznega energenta se nekoliko razlikujejo in so odvisne ob posameznega distributerja. Sestavljene so iz osnovne cene energenta na enoto, trošarine in ekološke takse ter cene za uporabo omrežja pri zemeljskem plinu, k temu pa je prištet še davek na dodano vrednost. Razlike so predvsem pri višini cene za uporabo omrežja, lahko pa so tudi v osnovni ceni energenta, ki je odvisna od količine.

Podjetja smo prosili, da pripravijo izračune, in sicer za porabo 2500 kubičnih metrov zemeljskega plina in za 2000 kilogramov utekočinjenega naftnega plina. V Adria plinu, ki je edini od distributerjev zemeljskega plina, ki smo jim poslali vprašanja, sploh odgovoril, so izračunali, da je letni strošek ogrevanja pri prej omenjeni rabi energenta 1312 evrov. Od tega 48 odstotkov ali 0,2505 evra na kubični meter predstavlja cena energenta, 30 odstotkov ali 0,1572 evra na kubični meter je cena za dostop do omrežja, 22 odstotkov ali 0,1171 evra na kubični meter pa znašajo dajatve in DDV. V podjetju Interina je za približno 3700 litrov utekočinjenega naftnega plina, kolikor znaša 2000 kilogramov, treba odšteti 2289 evrov. Cena vključuje prevoz do kupca, okoljsko dajatev in DDV. Povedali so še, da je cena litra tega energenta 0,6 evra. Pri Butan plinu bi za enako količino energenta odšteli 2274 evrov. V Petrol plinu pa menijo, da je 3700 litrov prevelika količina za povprečnega porabnika, zato so izračun naredili za 3000 litrov. Cena posameznega litra z okoljsko dajatvijo in DDV je 0,615 evra, k temu je treba prišteti še 2,5 evra za mesečno najemnino plinohrama, tako da letni strošek znaša 1875 evrov.

Energijo plina naj v toploto spreminjajo kondenzacijski kotli

Energijo zemeljskega in utekočinjenega naftnega plina v koristno toploto za ogrevanje pretvarjamo v plinskih kotlih. Proizvajalci ogrevalne tehnike so v zadnjih letih razvili kotle z učinkovito tehnologijo delovanja in krmilno tehniko, ki omogočata kar najboljše zgorevanje plina in zagotavljata visoke izkoristke. Strokovnjaki za rabo energije v stavbah poudarjajo, da bi morali za uporabo obeh vrst plina, ki spadata med fosilna goriva in sta zato v primerjavi z obnovljivimi viri energije do okolja manj prijazni, uporabljati zgolj kotle z najnaprednejšo kondenzacijsko tehnologijo.

Njena posebnost je kondenzacija vodne pare, ki sestavlja dimne pline. Ta kondenzira na ogrevanih površinah, natančneje v dimniški tuljavi, njeno toploto pa lahko izkoristimo v ogrevalnem sistemu. To je razlog, da so izkoristki kondenzacijskih plinskih kotlov lahko tudi 100- in celo do 108-odstotni. Da bi to lahko dosegli, pa je treba poskrbeti za nizkotemperaturni režim ogrevanja v prostorih. To pomeni, da moramo imeti dovolj velika ogrevala, najbolj primerno je ploskovno gretje, lahko pa se odločimo za večje dimenzije radiatorjev in konvektorje. Pri veliki površini ogreval je lahko temperatura ogrevalnega medija, običajno kar vode, nižja kot pri manjših ogrevalih. Če povemo še drugače, da bi prostor ogreli na želeno temperaturo, bo pri veliki površini ogreval zadostovalo, da kotel segreje vodo na približno 40 stopinj Celzija, pri manjših pa bo morala biti temperatura vode 80 in več stopinj Celzija. Razumljivo je, da bomo za to porabili bistveno več energije oziroma energenta.

Pri prvem nakupu plinskega kotla ali pri menjavi starega je zato treba izbrati vsaj takšnega z nizkotemperaturnim režimom delovanja, če se zaradi cene ali prevelikega posega v dimnik ne moremo odločiti za kondenzacijsko različico. Ta namreč zahteva, da je dimniška tuljava narejena iz plastike ali nerjavne pločevine, na kateri lahko vodna para kondenzira, ne da bi se pojavljale kakšne težave. Visokotemperaturni plinski kotli so preteklost, kar dokazuje tudi dejstvo, da so vodilni svetovni proizvajalci ogrevalne tehnike že pred nekaj leti ustavili njihovo proizvodnjo.

Redno vzdrževanje zagotavlja visoko stopnjo varnosti in učinkovitosti

Zunanjo in notranjo plinsko napeljavo je treba primerno in redno vzdrževati, saj le tako lahko zagotovimo zadostno varnost uporabe obeh vrst plina in učinkovito delovanje kurilne naprave. Za vzdrževanje zunanjega dela napeljave so odgovorni distributerji zemeljskega plina oziroma ponudniki utekočinjenega naftnega plina. Napeljavo zemeljskega plina morajo pregledati najmanj enkrat na leto, kar med drugim obsega pregled zaporne pipe in plinomera z regulatorjem tlaka. Pregled plinohrama in druge plinske napeljave za utekočinjeni naftni plin pa morajo pregledati vsakih pet do deset let, pravi Konrad. Takrat umerijo plin ali zamenjajo plinomer ter opravijo tlačni preizkus na njem.

Za vzdrževanje notranje plinske napeljave, predvsem plinskega kotla, mora poskrbeti lastnik. Preglede in redna vzdrževalna dela, kot so čiščenje kotla, meritve dimnih plinov, nastavitve gorilnika, opravi za to usposobljeni serviser enkrat na leto.

-----

Hlajenje s plinom

Zemeljski in utekočinjeni naftni plin lahko poleti uporabljamo tudi za hlajenje prostorov. Izkoriščamo ju lahko v adsorbcijskih in absorbcijskih napravah, kompresorskih napravah s plinskim motorjem in plinskih toplotnih črpalkah, pravi Franc Dover iz Petrol plina. Poleti je cena utekočinjenega naftnega plina najnižja, zato so lahko nizki tudi stroški za hlajenje, še doda sogovornik. Igor Konrad se strinja, da so za hlajenje s plinom posebno primerne absorbcijske hladilne naprave, ki namesto kompresorja na električno energijo uporabljajo toplotni kompresor, toploto pa pridobivajo neposredno z zgorevanjem plina. Večina teh naprav omogoča tudi nasprotni proces, kar pomeni, da jih pozimi lahko uporabljamo za gretje.
 

Delo in dom, 16. december 2009