Sajenje plodovk: Paradižnik popije poleti do štiri litre vode na dan

4. 5. 2014 | Besedilo: Julijana Bavčar | Fotografije: Leon Vidic in Kristina Ugrinović

plodovke, sajenje plodovk, Kristina Ugrinović, paradižnik

Do konca maja je najpogostejša vrtičkarska tema paradižnik – ga presaditi na prosto ali še počakati, je bolje obtrgovati zalistnike ali ne, mu boste tudi pri vas letos postavili hiško? –, kot da bi Slovenci poleti živeli samo od njegovih plodov. Pred sezono presajanja na prosto smo zato vprašanja o njegovih muhah, ki vsako leto znova begajo ljubiteljske gojitelje, zastavili dr. Kristini Ugrinović s Kmetijskega inštituta Slovenije. Pogovarjali smo se tudi o potrebah drugih plodovk.

Katere so skupne lastnosti vseh plodovk?

Plodovke uvrščamo v dve različni družini: med razhudnikovke spadajo paradižnik, paprika in jajčevec, med bučnice pa buče, bučke, kumare, melone in lubenice. Vrtnine iz prve skupine so v sorodstvu s krompirjem, zato so dovzetne za iste bolezni, kar moramo upoštevati tudi pri kolobarju. Pri vseh plodovkah uporabljamo plod, vse so zelo toploljubne, za dobro rast in nastavljanje plodov potrebujejo visoke temperature in so velike porabnice organskih snovi v tleh. Najpožrešnejše so buče, za katere je znano, da odlično rastejo na kompostnem kupu; nekaj manj hranil potrebujeta paprika in paradižnik. Bučnice zato vedno gnojimo s hlevskim gnojem, razhudnikovkam pa ustrezata preperel hlevski gnoj ali kompost. Te so malo občutljivejše pri gnojenju – pri preveliki količini dušika preveč rastejo zeleni deli, zato slabše cvetijo.

Kdaj sadimo katere? Kako se zvrstijo po času?

Pred prvim majem na prosto ne sadimo nobenih plodovk. Prvi je na vrsti paradiž­nik, odpornejše sorte lahko izjemoma posadimo zadnje dni aprila, če je vreme temu naklonjeno. Sledijo paprike in bučke, medtem ko jajčevci, lubenice in melone potrebujejo še višje temperature, zato počakamo, da minejo ledeni možje. Če je prehladno, doživijo stres, zakrknejo in nikamor ne zrastejo. Zanje naj bi imela tla konstantno temperaturo 15 ˚C, za paradižnik pa najmanj 10 ˚C, pri čemer naj se nočne temperature zraka ne bi spustile pod pet stopinj Celzija. Podatki o temperaturah, objavljeni pri poročilih, se nanašajo na meritve dva metra od tal, tik nad njimi so lahko tudi nekaj stopinj nižje. Na spletni strani agencije za okolje (ARSO) lahko dnevne podatke o temperaturi pet centimetrov nad tlemi najdemo v rubriki Napovedi in podatki, tam pa v podzavihku Agrometeorološki podatki.

Pred vrtnimi centri smo lahko že pred sredino aprila opazovali kupce s pladnji sadik paradiž­nika, bučk in paprik, godnih za saditev. Kaj se zgodi s tako zgodaj posajenimi sadikami?

Sončni topli dnevi nas včasih prevarajo; pozabimo namreč, kako mrzle so noči. S prezgodnjim sajenjem naredimo več škode kot koristi; rastline sicer preživijo, velika verjetnost pa je, da bodo obledele in zakrknile. Tudi ko se bodo temperature dvignile, bodo potrebovale precej časa za ponoven zagon rasti. Kljub zgodnjemu sajenju bomo imeli pridelek pozneje, kot če bi sadili ob pravem času. Velikokrat so zastale rastline bolj dovzetne za bolezni, zaradi katerih lahko poz­neje celo propadejo. Pogosto se to zgodi pri lubenicah in melonah, ki kar nekako zlezejo vase, okužijo jih talne glive.

Po čem lahko sklepamo, da so sadike plodovk v dobri kondiciji?

Najprej si ogledamo koreninski sistem: koreninsko grudo nežno dvignemo iz lončka. Zdrave korenine so bele, rjavkaste najverjetneje pomenijo obolelost, ki je na nadzemnem delu še ni opaziti. Zemlja v lončku mora biti z njimi lepo preraščena. Nadzemni del ne sme biti prevelik, pri bučnicah naj ima dva ali tri liste, paradižnik naj ne bo višji od 20 centimetrov, rastline naj bodo močne in kompaktne, ne pa pretegnjene (šibki listi in dolge razdalje med listi). Zaželena je temno zelena barva, ne smejo bledeti. Njihovo kondicijo lahko presodimo tudi po velikosti lončkov; tiste, ki so rasle v premajhnih in zato blizu skupaj, so imele premalo prostora za rast. Godno je steblo debeline svinčnika. Cvetovi niso zaželeni, saj nastajanje ploda rastlino izčrpava; posamezne cvetke zato odstranimo, da gre več hrane za rast in krepitev rastline.

Kaj se zgodi, če s sadikami v lončkih predolgo čakamo na sajenje?

Pri prezgodnjem nakupu sadikam poiščimo primeren, svetel prostor, ki ni pretopel, redno jih zalivamo in dognojujemo. V lončkih namreč ni veliko hranil; premalo jih je posebno takrat, ko so rastline že velike. Vsaj dvakrat na teden jih moramo pognojiti z raztopino organskega gnojila v predpisanih koncentracijah, bodisi namenskega ali tistega za dognojevanje cvetja, če ga imamo doma. Če s presaditvijo na prosto predolgo čakamo, nam posamezne sadike lahko propadejo, saj bi jih morali v sončnih dneh morda zaliti tudi trikrat. Saditev izmučenih sadik ima enake posledice kot prezgodnje sajenje.

Kako mora biti pripravljena zemlja in kako posadimo paradižnik?

Najbolje je, da zemljo že jeseni pognojimo z organskimi gnojili, če so dobro preperela, lahko tudi spomladi. Zemlja mora biti razrahljana, z motiko izkopljemo dovolj globoko jamico za koreninsko grudo. Dobro je, če sadike posadimo nekoliko globlje, kot so rasle v lončku; za vse plodovke velja, da lahko zemlja sega do prvih listov – seveda z izjemo cepljenih sadik, pri katerih mora biti cepljeno mesto vsaj centimeter nad zemljo. Nekateri zagovarjajo prednosti poševnega sajenja paradižnika, pri katerem gre v zemljo del še stebla in tudi iz njega potem poženejo korenine. Tako sajenje ne prinese odločilne prednosti, je pa praktično pri večjih sadikah, da nadzemni del ne polega. Dodajanje gnojil v sadilno jamico ni potrebno, sploh ne neposredno na korenine; nekoliko organskega gnojila lahko zamešamo v prst večjih sadilnih jam le pri bučnicah.

Ali paradižnik in druge plodovke med rastno sezono dognojujemo?

Dognojevanje večinoma ni potrebno, saj se poleti gnojila iz dobro založenih tal sproti sproščajo. Pregnojenost z dušikom lahko celo povzroči prebujno rast in slabše cvetenje. Običajna gnojila dodajamo le, če se nam zdi, da rastline slabo rastejo, vendar moramo to storiti čim prej. Je pa priporočljivo poznati lastnosti zemlje na vrtu (analiza tal). Plodovke so namreč velike porabnice kalija, ki ga v organskih gnojilih ponavadi primanjkuje; zato je včasih dobrodošlo dognojevanje z gnojili, bogatimi s tem elementom. Takšna so namenska gnojila za paradižnik ali kalijeva sol in tudi lesni pepel. Pri paradižniku je znak za pomanjkanje kalija močan rumen obroč na vrhu paradižnika, kjer je meso bolj trdo, kot bi bilo malce olesenelo.

Koliko zalivanja potrebujejo plodovke?

Po sajenju tla okrog rastlin dobro zalijemo, da se korenine sprimejo z zemljo, pozneje zalivamo glede na vreme. Pomembna je enakomerna oskrba z vodo. Pri paradižniku in papriki denimo pogosto opazimo na koncu plodu suho črno pego, na kateri se pozneje razvije praškasta plesen. Vzrok za to je pomanjkanje kalcija – v naši zemlji ga ne primanjkuje, zaradi neenakomerne oskrbe z vodo pa ga rastlina ne more vsrkati v plod in njegov vrh odmre.

Sicer plodovke zalivamo toliko, da je zemlja namočena v globino; pred namakanjem se o vlažnosti lahko prepričamo s preizkusom z lopato ali motiko – tla naj bi bila vedno mokra do globine 30 centimetrov, pri čemer je vseeno, če je nekajcentimetrska zgornja plast suha. Kadar pa v poletnih dneh zalivamo, je pomembno, da ne namočimo le zgornjih petih centimetrov. Bolje je zalivati dvakrat na teden izdatno kot vsak dan po malem. Zavedati se moramo, da rastlina paradižnika porabi poleti tudi štiri litre vode na dan.

V zadnjih letih je bil paradižnik najbolj problematična vrtnina, predvsem zaradi neugodnega vremena. V istih letih je ponavadi šlo slabo krompirju. Se lahko krompirjeva plesen na vrtu preseli na paradižnik?

Gre za isto bolezen, za katero je bolj uveljav­ljen izraz krompirjeva plesen. Njeni trosi so povsod, na opornih kolih, v tleh, posebno ker je na naših vrtovih vsako leto veliko tako krompirja kot paradižnika. Razširja se torej lahko v različnih smereh, ugodne razmere zanjo pa zagotavljajo temperature med 12 in 24 ˚C in mokrota na listih (zato nikoli ne zalivamo po listih, temveč po tleh). Zgodaj spomladi teh težav kljub vlagi ni, ker so temperature nizke, sredi poletja pa je za razmah bolezni prevroče in presuho. Največkrat se pojavi avgusta, ko temperature padejo in se zračna vlaga poveča. To je razlog, da so se v zadnjih letih razmahnili nadstreški na gredah paradižnika.

Koliko narazen naj raste paradižnik? Je potrebno okopavanje?

Ker razvije paradižnik precej bujne rastline, naj rastejo največ tri ali štiri na kvadratni meter; med vrstami je ponavadi od 70 do 100 centimetrov, v vrstah pa okrog 40 centimetrov. Le tako bodo imele rastline dovolj prostora za rast, obilo svetlobe, med njimi pa se ne bo zadrževala vlaga. Zemljo med rastno sezono rahljamo, da preprečimo pretirano izsuševanje, lahko pa paradižnik sadimo na folijo, ki zadržuje vlago in preprečuje rast plevela.

Mnogi vrtičkarji se ne pustijo prepričati in v osrednji Sloveniji prezgodaj posajen paradižnik zaščitijo, nekateri z nizkimi tuneli iz PVC-folije, drugi s tuneli iz koprene. Kaj so pomanjkljivosti takšnih načinov zaščite in kakšna bi bila ustrezna?

Resda opažamo po vrtovih vsako leto več rešitev, primernih in neprimernih. Pomembna je predvsem streha, paradižnika ne smemo denimo oviti v nekakšen tulec, v katerem bo vroče in se bo nabirala vlaga. Pomembno je, da je streha ali folija prozorna, neprepustna za vodo, da bi jo uporabljali dalj časa, tudi UV-obstojna, konstrukcija naj ne bi preveč senčila rastlin, streha pa naj bo dovolj široka, da padavine od strani ne bodo močile paradižnika. Priporočljiva višina je okrog dva metra oziroma nekoliko več, kot pričakujemo, da bodo rastline zrasle.

Če smo jih na prosto sadili zgodaj in se napovedujejo nizke temperature, jih lahko pred mrazom zaščitimo tudi z nizkim tunelom iz koprene; upoštevati pa moramo, da bo prepuščala vodo in bo listje vlažno. To do sredine maja še ne pomeni nevarnosti za razvoj plesni, vseeno pa moramo tunele čez dan odkrivati in nasad zračiti. Pozneje vlaknata prekrivka ni več primerna.

Ali obstajajo na paradižnikovo plesen manj občutljive sorte?

Obstajajo, takšne so nekatere hibridne sorte; večina starejših, ki jih zaradi okusnosti radi gojimo na vrtovih, pa je žal na paradižnikovo plesen občutljiva. V povprečju so morda odpornejše drobnoplodne sorte paradižnika, ker je njihova rast robustnejša.

Kako je z obtrgavanjem zalistnikov?

Poganjek, ki se pojavi za listom, pri visokih sortah, ki so na vrtovih pogostejše, odstran­jujemo, da ostane na rastlini eno steblo, izjemoma dve. Najlaže ga odlomimo, ko je velik približno pet centimetrov. S trganjem ne prenašamo bolezni, medtem ko ta možnost pri rezanju že otrdelih poganjkov s škarjami obstaja. Z odstranjevanjem zalistnikov ostane rastlini več hrane za plodove, poleg tega je pri nas rastna doba za paradižnik kratka. Zato avgusta, ko ima rastlina sedem ali osem etaž cvetov ali plodov, odstranimo tudi vrh. V naših razmerah na prostem ponavadi dozori do šest etaž. Odstranimo lahko tudi spodnje liste do višine zorečih plodov. Tako povečamo zračnost in odstranimo liste, na katerih so pogosto povzročitelji bolezni. Ne uporabljamo jih za zastirko. Tudi stara cvetna stebla odrežemo.

Kaj pridobimo z gojenjem cepljenih plodovk?

Za vrtičkarske namene se cepljene sadike dobijo predvsem pri paradižniku, uveljavlja se tudi cepljenje melon in lubenic. Cepljenje je bilo razvito za pridelavo v tleh, pri katerih je obolevanje pogostejše, na primer v rastlinjakih, kjer ni mogoče zadovoljivo kolobarjenje. Na vrtovih sadimo cepljeni paradižnik bolj kot zanimivost; njegove sadike so občutno dražje od običajnega. Pri melonah in lubenicah so za naše kraje zanimive tudi cepljene sadike, saj je njihov koreninski sistem manj občutljiv na nizke temperature in vlažnost tal. Ker so ponavadi cepljene rastline bujnejše, moramo povečati razdaljo sajenja. V Italiji pa se že uveljavlja cepljenje občutljivejših starih sort na podlage.

Kaj vrtičkarji najpogosteje delajo narobe pri plodovkah?

Zelo radi sadijo prezgodaj in sadike predolgo hranijo v neustreznih razmerah, doma pridelane sadike pogosto niso dovolj utrjene. Bi pa odgovorila na pogosto vprašanje ljudi, zakaj se listi pri paradižniku zvijajo. Po odstranitvi zalistnikov gre več hrane v obstoječe liste, nakopičeni sladkorji pa povzročajo njihovo zvijanje navznoter. Vendar to ne pomeni, da je z rastlinami kaj narobe.

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE