Po solato kar na streho

2. 6. 2011 | Besedilo: Julijana Bavčar

vrt, streha, hiša, vrt na strehi, strešni vrt

Medtem ko so se vrtni navdušenci med mojimi kolegi strinjali, da je s sajenjem paradižnika na prosto treba počakati, dokler se ledeni možje ne poslovijo, smo v uredništvu dobili zanimivo vabilo. Če se želimo prepričati, da se družina v Ljubljani lahko sama oskrbi z zelenjavo s strešnega vrta, naj pridemo fotografirat pridelek. Najraje takoj, ker je špinačo in blitvo treba porezati, pa tudi sicer je vse v najlepši razrasti. Pa paradižnik? Bujno cveti, če bo kot lani, ga bo dovolj za naju z ženo ter sinovo in hčerino družino, pravi dr. Gojko Stanič.

Univerzitetni profesor, pravnik in sociolog, ki ga Slovenci bolj poznajo kot neusahljiv vir predlogov za družbene in ekonomske spremembe, ki bi izboljšale socialno varnost prebivalcev, pravi, da je vrt na strehi njihove hiše pred 15 leti nastal povsem spontano. Svoje izkušnje z njim je povzel v knjigi Načela sreče, v kateri išče poti za trajnostno sožitje z okoljem in naravnimi viri, ki so človeštvu na razpolago.

Ko je kot dvojček grajena hiša Staničevih postala dom treh družin – poleg Gojka Staniča in njegove soproge Vike živita v ločenih stanovanjih še družini dveh njegovih otrok –, je moral vrt pred hišo odstopiti prostor avtomobilom, navezanosti na vrtičkarsko tradicijo in domači solati pa se vseeno niso hoteli odpovedati. Ko sta si zakonca Stanič stanovanje uredila pod streho v tretjem nadstropju, je osrednji bivalni prostor z ravno streho prišel kot naročen. Zamisel za strešni vrt se je Gojku Staniču sicer porodila, ko so bila gradbena dela že končana, a izkazalo se je, da je ravna streha z dvoodstotnim naklonom in dodatno jekleno ojačitvijo izvedena dovolj dobro, da poleg mokrega snega zdrži še 40 centimetrov zemlje, potrebne za vrt. Res pa je, da so iz previdnosti gredicam namenili le dele nad nosilnimi stenami in dodatnimi ojačitvami, skupaj približno 20 kvadratnih metrov površine.

Zelenjava čez vse leto

S strešne terase se po stopnicah povzpnemo na vrh in imamo kaj videti: dvignjene grede so opažene, nad vsako je leseno ogrodje, delno prekrito s PVC-folijo. Pod najvišjo strešico so se paradižniki povzpeli skoraj do vrha opore, pri dnu se čez rob razraščajo bleščeči špinačni listi; na sosednji gredi bo treba porezati blitvo in na levo se med špinačo bohoti polmetrska korenjeva cima v koromačevi soseščini. Naprej glavice spomladanske solate, rdeča pesa in mladi tržaški solatnik, na katerem so še kapljice jutranje rose. Na vogalih sta kot stražna stolpiča dvignjeni gredi za česen in čebulo. Zahtevnejše kapusnice imajo posebno mesto, pojasni profesor Stanič in pove, da imata z ženo na pomlad pravcata pogajanja, koliko sadik česa – brokolija, cvetače, brstičnega ohrovta ali kolerabe – ne bo preveč. On je mojster za pripravo gredic, prekopavanje, zgodnjo vzgojo sadik pred panoramskim oknom v dnevni sobi, sajenje, žena pa potem pobira sadove, se pošali. A dejstvo je, da domala vso zelenjavo zase pridelata na strešnem vrtu, celo zimski motovilec imata in le januarja kupita kakšno solato. Zelenjave je dovolj, da z njo zalagata še »tamlade«. Vsako leto pridelata tudi kakšnih petindvajset kilogramov krompirja. Ob našem obisku (bilo je 18. maja in takrat so bile posnete tudi vse fotografije) je bil tik pred cvetenjem. Prav kmalu bo mogoče kakšnega ukrasti, pravi gospa Vika in razkrije, da se tako reče načinu, ko ne izkopljemo vseh gomoljev pod grmom, temveč z rokami sežemo v razrahljano zemljo in z zunanje strani potipamo, kateri bi bil dovolj debel za v pečico.

Največ težav z vročino in izsuševanjem

Ogrodje nad gredami je prekrito z debelejšo PVC-folijo od srede marca, da rastline ščiti pred mrazom, poleg tega pa pred vetrom, ki je na strehi bolj neizprosen kot pri tleh. S toplimi dnevi tako nastale »rastlinjake« z južne strani odpirajo, pozneje pa folijo nadomestijo s protitočno mrežo, ki pridelek varuje pred neurjem in ptiči (neprijetne in do manjših ptic nasilne so zlasti vrane), v močni pripeki pa tudi s kopreno, ki preprečuje opekline in izsušitev. Le paradižnik in krompir sta zaradi občutljivosti na krompirjevo plesen z zgornje strani ves čas zavarovana pred dežjem.

Po Staničevih besedah je strešni vrt v primerjavi z običajnim veliko bolj izpostavljen vročini in izsuševanju, saj nanj nikoli ne pade senca. Zalivajo ga vsako jutro, med poletnim dopustom pa ga z vodo preskrbi nočno kapljično namakanje. Pripeka in izsuševanje sta poleg vetra glavni razlog, da so posevki na gredah tako gosti, da spominjajo na goščavo, pravi. Ugotovil je, da tako zemlja manj otrdi, rastline pa bolje rastejo. Čez zimo pusti grede nepokrite, da škodljivci pomrznejo.

Bujni mešani posevki so bili ob našem jutranjem obisku videti sveži in brez sledi škodljivcev, še listi rukole, ki jo je skoraj nemogoče obraniti pred bolhačem, so bili povsem brez luknjic. A z vročino pridejo večje težave, pravi sogovornik, videti je, kot bi najbolj ustrezala ušem. Škropi jih z vodo, v katero za 24 ur namoči koprive in gabez, ali izjemoma uporabi biozaščitni piretinski ekstrakt s kratko karenco.

Ureditev dvignjenih gred

Ogrodje dvignjenih gred je narejeno tako, da bi kar najbolj zaščitilo zemljo pred vročino in izsuševanjem. Na mestu, kjer stojijo grede, je kovinska strešna kritina prekrita s plastjo steklene volne in gradbenim filcem, nad tem pa je od 20 do 35 cm debela plast vrtne zemlje, pomešane s šoto, glinoporom, humusom in kompostom. Za dvajset kvad­ratnih gredic so morali v tretje nadstropje skozi stanovanje znositi kar spoštljivo količino materiala, izračunam. Zemlji vsako leto dodajo domač vrtni kompost, zmlete veje, ki ostanejo od obrezovanja sadnega drevja, s katerim je z vseh strani obdana hiša, poleg tega pa naš sogovornik vanjo preprosto vkop­lje vse ostanke zelenjave in plevel. Četudi na strehi, si posevki v zaporednih letih sledijo po pravilih kolobarjenja, le paradižnik, ki je na pokriti gredi vedno na istem mestu, dobi vsako leto novo zemljo, za vrtnine, ki potrebujejo hlevski gnoj, pa si priskrbijo preperel konjski gnoj.

Stranske stene gred so utrjene z jeklenim profilom in z zunanje strani oblečene v lesen opaž, pod katerim je debela plast top­lotne izolacije. Vendar so več kot pol pedi debele stene še prešibka zaščita pred žgočim soncem, ugotavlja dr. Stanič, in bi jih bilo treba v prihodnosti narediti na novo. Z zadovoljstvom pa pove, da njihovi klasično izvedeni ravni strehi, pokriti s kakovostno strešno lepenko, iz obdobja, ko tehnologije za izdelavo ozelenjenih streh še niso bile dodelane, vlaga prav na nobenem mestu ni prišla do živega.

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE