Če se za leseno vrtno pohištvo in talne obloge uporabljajo eksotične vrste, se za pergole, vrtne ute in balkonske ograje še vedno dobre stare domače, na primer hrastov ali kostanjev les, ki se prav dobro obnesejo na vrtu, le zaščititi jih je treba in redno vzdrževati, lahko pa kupimo že impregniran les.

Leseno vrtno pohištvo

Iz domačih vrst lesa si lahko omislimo tudi vrtno pohištvo. Nekaj ga izdelajo iz bukovega lesa, veliko več pa v zadnjih letih iz akacije. Po besedah Marjana Severja iz podjetja Rogaška les je akacijev les že po naravi zelo odporen proti vlagi in trohnenju, običajno je obdelan po posebni tehnologiji, ki še poveča odpornost proti vlagi, poškodbam in sončnim žarkom. S postopkom parjenja izgubi naravni rumenkast odtenek in se po barvi približa tikovini.

Med eksotičnimi vrstami je najbolj znana in razširjena tikovina, ki jo tudi po kakovosti uvrščajo v vrh zlasti zaradi trpežnosti v vseh vremenskih razmerah. Po besedah Igorja Dolinarja iz podjetja Almis gre za izjemno zgoščen vlaknat trdi les, ki je odporen proti gnitju, ukrivljanju, krčenju in napenjanju. Vsebuje namreč naravna olja, ki ga varujejo pred različnimi vremenskimi vplivi. Tik z botaničnim imenom Tectona grandis ni novost, v ladjarstvu ga poznajo že stoletja. Pravijo, da je bilo prvo vrtno pohištvo narejeno prav iz palub odsluženih starih ladij. Les na palubah je bil tako dobro ohranjen, da so ga uporabili za izdelavo pohištva. Tudi javni parki v Angliji so opremljeni s klopmi iz tikovine in starost nekaterih med njimi naj bi se približevala že stoletju.

Kakovost tikovega lesa je odvisna od njegovega izvora. Najboljši prihaja iz Mjan Mara, nekdanje Burme, kjer ga pridobivajo iz naravnega okolja, v katerem so še vedno velike naravne zaloge. Veliko tikovine pa raste v plantažnih nasadih. Kakovost je poleg geografskega porekla odvisna tudi od starosti dreves. Spodnja meja je 60 let, da je vsebnost olja dovolj velika in da je les odporen proti neugodnim vremenskim vplivom.

Kot dodaja sogovornik, je tik mehansko zelo obstojen les, mehak na otip in eden redkih materialov, ki se s starostjo polepšajo. Sčasoma namreč zunaj zaradi ultravijoličnih žarkov in padavin postane srebrno siv. Če ga premažemo s tikovim oljem, pa dobi rdečkasto barvo.

Vrtno pohištvo iz tikovega lesa ne potrebuje posebnega vzdrževanja. Madeži izginjajo sami, če je vrtno pohištvo na prostem. Lahko pa jih odstranimo tudi z blago milnico, visokotlačnim čistilnikom ali ščetkanjem.

Med eksotičnimi vrstami lesa, ki jih uporabljajo za izdelavo vrtnega pohištva, se pojavlja tudi merbau, pogosteje pa kot notranja in zunanja talna obloga. Prvotna rastišča lesa merbau so bila v Indoneziji, uspeva pa tudi v Maleziji, na Papui Novi Gvineji in severni Avstraliji. Dolinar pojasni, da spada merbau po odpornosti in trpežnosti v drugi razred, kar pomeni visoko odpornost proti trohnenju pod različnimi vremenskimi vplivi, a pod pogojem, da je izvedena pravilna montaža. Postavljen mora biti nad zemljo in z urejenim odvodom meteorne vode, neposredno na zemlji se odpornost lesa proti trohnenju zmanjša.

Merbau potrebuje le minimalno vzdrževanje, da ohrani prvoten videz, drugače pa podobno kot drugi eksotične vrste posivi. Naravno olje ga ščiti pred pokanjem in cepljenjem. Odporen je tudi proti insektom, saj so olja in kisline v lesu neužitni za žuželke in neprijazni za njihova jajčeca.

Terase iz eksotičnih vrst lesa

V zadnjih letih je priljubljeno oblaganje teras na vrtovih in balkonov z lesenimi talnimi oblogami, zlasti z eksotičnimi. Kot poudarja Dolinar, slednje priporočajo zato, ker vsebujejo olja in kisline, ki jih varujejo pred gnitjem, trohnenjem in napadi žuželk. Njihova življenjska doba naj bi bila 20 ali 25 let, za tik pa še več, po podatkih in izkušnjah iz tujine tudi 50 let. Za eksotične vrste lesa po sogovornikovih besedah velja tudi pravilo, da ne potrebujejo posebnega vzdrževanja, prav tako jih ne lakiramo, lahko jih premažemo z naravnimi olji, ki pa ne vplivajo na trajnost, ampak zgolj na videz. Če na primer teraso iz tikovega lesa naoljimo, na soncu in dežju ne bo posivela. Tikovino priporočajo za terase ob morju zaradi klime, ki les zelo izsuši. Prav tako je pomembno, da se uporabi sušen les (oznaka kd pomeni prisilno sušen les), ki se pod vplivom sonca in vetra zelo malo suši v primerjavi z lesom, ki je bolj vlažen in prisilno sušen.

Poleg tikovega lesa, merbaua, bangkiraia se za zunanje terase uporabljajo še manj znani, kot so ipe, pao oro in cumaru. Po besedah mag. Danice Šantelj Arrighetti iz podjetja Abc net je skupna lastnost različnih vrst lesa, ki se uporabljajo za zunanje talne obloge, trajnost, stabilnost in primerna trdota. Cumaru oziroma brazilski tik, kot ga še imenujejo, zaradi podobnih lastnosti, kot jih ima burmanski tik, ima vse te prednosti. Drevo, ki ga poznamo pod botaničnim imenom Dipteryx odorata, raste v Južni in Srednji Ameriki, po besedah Šantljeve pa ima blag vonj po vanilji. Kot še dodaja sogovornica, je cumaru zaradi svoje kemijske sestave naravno odporen proti lesnim insektom in gobam, zato ga ni treba dodatno kemijsko zaščititi. Sčasoma z naravnim procesom oksidacije prav tako posivi. Svež les se po besedah sogovornice z nepravilnim sušenjem lahko zvija, toda posušen je znan kot izredno stabilen in ne povzroča težav zaradi raztezanja in krčenja kot nekatere druge vrste. »Zaradi svoje izredno visoke gostote in zavitosti vlaken lahko cumaru in vse druge eksotične vrste lesa, ki pogosto vsebujejo tudi kristalne depozite v celicah, povzročajo nekaj težav pri mehanski obdelavi, saj dokaj hitro skrhajo obdelovalna orodja,« dodaja sogovornica. Pri polaganju desk zato pred vijačenjem priporočajo predvrtanje, brusiti se da normalno in tudi različna naravna olja, namenjena površinski obdelavi, se dobro nanašajo in vpijajo. Sogovornica še dodaja, da ga le lepimo teže zaradi vsebnosti naravnih olj. Les cumaru je po metodi Janka (za ugotavljanje trdote lesa se običajno uporabljata dve metodi: Brinellova in nekoliko modificirana, imenovana po avtorju Janki) za 116 odstotkov trši kot na primer hrast, ki velja za trd les. Še trši je po besedah Šantljeve ipe, ki je znan tudi kot lapacho in brazilski oreh. Raste v zmernem pasu Južne Amerike, predvsem v Braziliji, Argentini in Paragvaju. Lapacho spada med najbolj kakovostne vrste lesa, zato mu pravijo tudi »iron-wood«. Velja za odličen gradbeni les, uporablja se za rezani furnir, talne obloge in pohištvo.

Delo in dom, 28. marec 2007