Stali sva na terasi pred kuhinjo z razgledom na velik, skrbno urejen vrt in takole se je brez najmanjšega premisleka usulo iz ust Jožice Petrišič, ko sem jo vprašala, kaj ji pomeni več, hiša ali vrt. Dvoma ni nobenega. Vrt, ki meri nič manj kot 20 arov, je njeno življenje. Zdaj, ko je v pokoju in ji časa ne kradejo službene obveznosti, je v njem od zore do mraka. Dela in ustvarja, skratka, uživa. Nič ni težko, vrta ne občutim kot obveznost ali napor, če bi ga, potem ga ne bi imela, se smeji.

V hiši živijo več kot 50 let, vrt, ki jo obdaja, pa je različnih starosti. Del, na katerega je najbolj ponosna, nastaja zadnjih osem let, odkar so na pobočju, ki se dviguje nad hišo, zgradili bazen. Da je ta del njenega kraljestva mlad, pričajo rastline, ki jih je sadila v teh letih. V vsaki luknji oziroma pedi zemlje, ki se kaže med v hrib položenimi škarpniki, raste vsaj ena. Vsa ta leta jih je vzgajala, razmnoževala, presajala sama, le redkokatero je kupila. Prizna, da je marsikatero morala tudi odkopati in zavreči, saj močno sonce, ki se poleti upre na to južno pobočje, jemlje svoj davek. A nič zato, skomigne, narava te ves čas uči.

Pod nabrežino mladega okrasnega vrta, na katerem se bohotijo tobaki, ostrožniki, plazeči brini, muškatni in drugi žajblji, pa sivke, primožki in številne druge trajnice in nizke grmovnice, je lepo negovana trata, desno od nje pa v lepe vrste urejena in negovana sadovnjak in vinska trta. Vidite tu, nakaže Jožica z roko po tleh, tu pa je meja, ki je ne smem prestopiti. Za njo je svet njenega moža. Ivan Petrišič z veliko ljubezni skrbi za več kot 60 sadnih dreves v dveh sadovnjakih na posestvu, nekaj, večinoma češnje, pa jih je posajenih posamič ob hiši in nad njo. V mojem otroštvu je bilo jabolko praz­nik, zdaj pa skrbim, da družini, predvsem štirim vnukom in pravnukinji, sadja nikoli ne zmanjka, pravi Ivan in ponosno doda, da imajo vse od zgodnjih do poznih sort jabolk in hrušk, marelice, breskve, šest češenj, prvo so začeli obirati že šestega maja, pa namizno grozdje in vse vrste jagodičevja.

A velik vrt niso le okrasne rastline in sadno drevje, ki zahtevajo neskončno predanost in pridne roke, Jožica in Ivan sta poskrbela tudi za uživanje in druženje. Med češnjami se vije lična kamnita pot nad okras­nim vrtom, po katerem se odpravita na dopust, kot pravita v smehu. Pripelje ju na vrh, kjer je bazen s prekrasnim razgledom na Trdinov vrh, dolenjske griče in vse do Hrvaške. Za bazenom sta postavila majhno leseno uto, v senci katere si na ležalnikih oddahneta. Pa ne prepogosto, to je bolj za vnuke, ki neskončno uživajo v vodi, pove Jožica, ki je zelo težko pri miru.

Nedaleč naprej proti hiši je manjši zelen­javni vrt, na katerem raste tisto, kar mora imeti gospodinja ves čas pri roki (večjega ima za hišo), potem pa se pot po kamnitih stopnicah vrne k hiši, natančneje, pripelje nas v letno kuhinjo. Ta je nekaj čisto posebnega. V celoti sta jo Jožica in Ivan naredila sama, tudi krušno peč z visokim dimnikom iz kar 1200 opek, v kateri se pogosto peče domač kruh. Nenavadni sta tudi miza in udobna klop okoli nje, ki ju je Ivan naredil iz starih sodov. A bolj kot jedilni kot iz sodov in kuhališče poglede vlečejo nešteti predmeti, ki visijo po vseh stenah, stojijo na poličkah, zapolnjujejo tako rekoč vsak kotiček kuhinje. Ob pogledu nanje se Jožica razneži. To so spomini, lonci in lončki, pa zajemalke, žlice, leščerbe, lesena kolesa, sita in rešeta in še in še, ki jih nisva mogla zavreči, ko so se podirale hiše najinih mam. Vsak kos ima svojo zgodbo, zgodbo o tem, kako smo kuhali, kaj smo jedli, kako nam je mati šivala v časih, ko je vsega primanjkovalo.

Potem se vrne iz spominov, zaigra ji nasmeh in pravi, da bi letno kuhinjo moral imeti vsak, ki ima vrt in prostor zanjo: »Uporabljam jo večji del leta, ne le za vkuhavanje sadja in zelenjave jeseni, vsak dan kuham v njej, vse je pri roki, na svežem zraku sem, pa še paziti ni treba tako kot v kuhinji v hiši.«

Kar skuha in pripravi, postreže zunaj, a tudi tu, tako kot drugod na vrtu, vlada nekakšen red. Jutranjo kavo pijeta na terasi hiše, dokler ni preveč vroče, obedujejo in se družijo za kamnito mizo nedaleč od terase in letne kuhinje, senco ji daje velika gabrova veja, ki sta jo namerno počasi upogibala, da raste čez celo dolžino mize in se je zdaj naslonila na ogrodje nadstreška. Neusmiljena poletna vročina pa ju prežene za mizo v letni kuhinji.

Zgodba o življenju na vrtu Jožice in Ivana bi se tu lahko končala, če bi bila gospa običajna upokojenka, ki preprosto uživa pri urejanju in skrbi za vrt, rastline in živali. Pa ni tako. V njej vre umetniška duša. Kolarjeva hči, najmlajša od petih otrok, pravi, da sta ji bila že v zibel položena ustvarjalni duh in rokodelstvo. Nemir je občutila od nekdaj, a dokler je bila v službi in skrbela za otroke in dom, je le pletla in šivala, tu in tam kaj naslikala, naredila kakšno skulpturo. Potem pa je prišel njen čas in dala si je duška. V Ljubljani je obiskala in uspešno končala več tečajev kiparstva in slikarstva. Zdaj z neverjetno vnemo in ustvarjalnostjo slika, največkrat rože, ki so njeno življenje. Stene hiše so polne njenih slik, med njimi pa visijo nenavadni klobuki, ki jih plete iz svežih kostanjevih listov, venčki iz keramike, še bolj zanimivi pa so tisti, ki jih naredi iz posušenih koščic breskev, sliv in češenj ter različnih storžev. Njena druga velika strast je kiparjenje. Težko je prešteti kipce in skulpture, ki krasijo hišo, nekaj pa jih je nevsiljivo postavila na vrt. Navdiha zanje ne išče, najde jo sam. Štirje mladi kosi s široko odprtimi kljuni so v glino ujet prizor, ki ga je neko jutro opazovala skozi okno. Na leseni ograji stražita glineni vrani, nedaleč stran jima družbo delata sovi. Ptice so še ena od njenih strasti, njihove glinene podobe oko odkrije med zelenjem, na škarpi, pod drevesom. Tudi ptičje hišice jim dela iz gline. Abstraktna umetnost ji ni blizu, pravi, da je stvarna ženska, z obema nogama trdno na tleh, a jo kljub temu premaga. Na leseno oporo je obesila glinene krogle različnih velikosti, ki kot planeti zapolnjujejo prazen prostor, po katerem se bo z leti razrasla cedra, debla starih sliv z rogovilami pa še čakajo na njeno obdelavo. Ni jih pustila posekati, čakajo jo, da bo iz njih naredila še eno od številnih umetnin na vrtu.

Arhiv revije Deloindom+.