

Z izr. prof. dr. Tomažem Novljanom s Fakultete za arhitekturo in notranjo oblikovalko Pio Podlipnik iz Estilia Showrooma smo se pogovarjali o mansardah – kaj jih loči od podstrešij, kako zagotoviti zadostno naravno osvetlitev, kako reševati izzive pri načrtovanju tlorisne razporeditve ter kako oblikovati primerno pohištvo in zagotoviti toplotno bivalno ugodje.
Pogovor smo začeli z razjasnitvijo zgodovinskega izvora mansard – kje in kdaj so se prvič pojavile ter katere so njihove glavne značilnosti. Posebno pozornost smo namenili razlikam med mansardo in podstrešjem, ki jih v praksi pogosto napačno enačimo. Sogovornika sta pojasnila tudi ključne pojme, ki se pojavljajo pri načrtovanju mansardnih stanovanj: stojna višina, kolenčni zidec in frčada.
Eden največjih izzivov pri načrtovanju mansarde je zagotavljanje kakovostne naravne svetlobe. Ker mansarde praviloma nimajo klasičnih vertikalnih sten, kamor bi lahko umestili okna, je treba o osvetlitvi razmišljati že v najzgodnejši fazi načrtovanja.
Po besedah Tomaža Novljana je učinkovit način vpeljave dnevne svetlobe uporaba strešnih oken. Pri tem pa je treba upoštevati, da količina svetlobe ni odvisna le od velikosti in lege okna, temveč tudi od letnega časa in vremenskih razmer. Pomembno je tudi ustrezno senčenje, pri umeščanju strešnih oken pa je treba paziti, da se ne posega v nosilno konstrukcijo ostrešja.
izr. prof. dr. Tomaž Novljan
Naravna svetloba v mansardi ni nekaj, kar dodamo na koncu – o njej moramo razmišljati že v samem konceptu načrtovanja.
Mansarde imajo zaradi poševnih streh in odsotnosti klasičnih oken pogosto slabši vizualni stik z okolico. Pia Podlipnik poudarja, da to v strnjenem urbanem okolju ni nujno pomanjkljivost – strešna okna ponujajo pogled na nebo, hkrati pa zakrivajo bližnje stavbe in zagotavljajo več zasebnosti.
Kadar si kljub temu želimo pogleda na okolico, lahko to rešimo s frčadami ali z nizko pozicioniranimi strešnimi okni.

Poseben izziv pri mansardah je tudi izkoristek nizkega prostora pod poševnimi stropovi. Sogovornika se strinjata, da je ta del prostora najbolje nameniti shranjevalnim površinam ali elementom, pri katerih stojna višina ni ključna – na primer vznožju postelje, nizkim omaram ali klopem.
Pri opremi mansard se je po njunih besedah skoraj nujno odločiti za pohištvo po meri, saj se je le tako mogoče optimalno prilagoditi specifičnim linijam prostora in izkoristiti vsak centimeter. Pia Podlipnik ob tem izpostavlja, da mansarde z odprtim ostrešjem ponujajo tudi velik višinski potencial – pod sleme lahko umestimo spalne, igralne ali shranjevalne površine.
Veliko pozornosti zahteva tudi umeščanje stopnišč, saj je treba upoštevati stojno višino in pretočnost prostora. Stopnišča je smiselno umeščati v notranjost mansarde, kjer sicer zavzamejo del površine, vendar jo je mogoče s premišljeno zasnovo izkoristiti za shranjevanje.
Tomaž Novljan stopnišče vidi tudi kot izjemno priložnost za dovod naravne svetlobe v spodnje prostore, kar bistveno prispeva k boljši kakovosti bivanja.
Pri zagotavljanju udobne bivalne klime v mansardah sogovornika poudarjata pomen kakovostne toplotne izolacije in učinkovitega prezračevanja. Po besedah Tomaža Novljana sta to pogosto bolj trajnostni in dolgoročno učinkoviti rešitvi kot naknadna montaža klimatske naprave.
Pogovor smo sklenili z osebnimi spomini sogovornikov na bivanje v mansardah, ki pogosto pustijo močan pečat prav zaradi svoje posebne prostorske in svetlobne atmosfere.
Vabljeni k poslušanju celotne epizode podkasta Deloindom, ki jo najdete na vrhu tega prispevka.