Katere so prednosti in pomanjkljivosti mokrih estrihov?

Med prednostmi mokrih estrihov velja omeniti enakomerno kakovost zaradi tovarniškega mešanja, njihovo polaganje zahteva le fino niveliranje, primerni so za večje površine in predvsem za prostore, v katerih nameravamo urediti talno ogrevanje, saj zelo dobro prevajajo toploto in omogočajo popolno oblivanje vseh napeljav. Odlikujeta jih visoki tlačna in upogibna trdnost. Med vezanjem se ne krčijo, zato ne nastajajo neravnine, tudi na velikih površinah jih lahko polagamo brez dilatacij.

Njihova največja pomanjkljivost je, da se razmeroma dolgo sušijo – pravijo, da se centimeter estriha suši teden dni. Torej, debelejša ko bo plast, dlje se bo sušil. Zato je dobro, da jih polagamo poleti, pri višjih temperaturah. Pozno jeseni ter marca in aprila se lahko zaradi nižjih temperatur in večje vlage v zraku sušijo tudi dva meseca in več. Zimski meseci zaradi nevarnosti zmrzali sploh niso primerni za izdelavo mokrih estrihov. Da bi zagotovili minimalni optimalni odstotek vlage v njih, jih je velikokrat treba prisilno sušiti, kar je povezano z dodatnimi stroški.

Kako pravilno izdelamo mokri estrih?

Načeloma delimo mokre estrihe v tri skupine: klasične cementne estrihe, hitrovezoče se (hitrosušeče se) in samorazlivne. Prvi so najpogostejša podlaga za keramiko, parket in druge zaključne pode. Mešanico betona spravimo v prostor strojno, nato beton poravnamo z zidarsko letvijo in ga strojno zgladimo.

Hitrovezoče se estrihe izberemo, kadar želimo polagati parket in druge končne obloge že po nekaj dneh ali celo urah. Namesto navadnega cementnega veziva namreč vsebujejo hitrovezoče se. So pa zelo dragi. Poleg tega je treba v prostor običajno namestiti razvlaževalce zraka, saj lahko le tako dosežemo, da relativna zračna vlažnost v prostoru ne preseže 70 odstotkov.

Samorazlivni estrih je že pripravljena mešanica, ki se dobavlja v silosih. Z dodajanjem vode ga vgrajujemo v tekočem stanju, pri čemer se mešanica sama razlije na primerno višino.

Katere napake najpogosteje delajo samograditelji pri izdelavi mokrih estrihov?

Največkrat pozabijo na izvedbo prostorskih oziroma ločilnih dilatacij. Estrih je namreč treba ločiti od sten, stebrov in drugih vertikalnih gradbenih elementov. Da bi preprečili nastanek nekontroliranih razpok, je treba glede na debelino, velikost, oslabitve in geometrijsko obliko estriha vnaprej predvideti in tudi izdelati ustrezne vrste dilatacij. Druga pogosta napaka je nepravilna zgladitev klasičnih estrihov, zaradi česar nastanejo neravnine, te pa pozneje povzročajo težave pri polaganju zaključne talne obloge in postavitvi pohištva.

Katere so prednosti in pomanjkljivosti suhih estrihov?

Suhi estrihi so primerna podlaga za skoraj vse vrste talnih oblog. Pri njihovi izdelavi v prostoru ne nastaja dodatna vlaga, delo je hitro opravljeno, zaključno talno oblogo lahko položimo že naslednji dan. Njihova največja prednost v primerjavi z mokrimi estrihi je majhna teža, zaradi katere so še zlasti primerni za izvedbo na medetažnih konstrukcijah iz starih lesenih stropnikov z lahkim nasutjem in za montažo pohod­nih cementnovlaknenih plošč. So pa precej dražji, zato se zanje odločamo, kadar delamo tlake na manjših površinah, pri sanacijah ali kadar morajo biti dela hitro končana. Pri novogradnji se še vedno največkrat odločimo za klasični estrih.

Kako jih pravilno izdelamo?

Suhi estrih navadno sestavljajo trije sloji: izravnalno nasutje, izolacijska plošča in obremenilna plošča. Nasutje preprosto stresemo na tla in ga izravnamo z nivelirnimi letvami. Ne smemo pozabiti na ločilni obstenski izolacijski trak, ki preprečuje širjenje zvoka v druge prostore. Inštalacijske cevi morajo biti prekrite z najmanj centimetrom nasutja. Izolacijske plošče začnemo na nasutje polagati pri vratih, zadnjo preprosto odrežemo s tapetniškim nožem. Pri višini nasutja do štirih centimetrov estrih utrdimo s hojo po celotni površini. Če je višje od štirih centimetrov, si pomagamo z ročnim ali električnim stiskalnikom. Po utrjevanju položimo še zadnja dva sloja obremenilnih plošč iz mavca in celuloznih vlaken, ki se morata med seboj križati, plošče pa morajo biti na robovih zlepljene in vijačene. Pri vijačenju ploščo obtežimo s svojo težo. Pred tankimi zaključnimi sloji je treba površino stikov in vijačenih glav vijakov zafugirati. Estrih lahko polno obremenimo že 12 ur po izvedbi in nanj položimo zaključno talno oblogo.

Katere so najpogostejše napake samograditeljev pri izdelavi suhih estrihov?

Največkrat nepravilno oziroma premalo utrdijo nasutje, zato so na položenih in vijačenih obremenilnih ploščah vidne neravnine. Pogosto pozabijo tudi na namestitev obstenskega ločilnega izolacijskega traku, ki preprečuje širjenje zvoka v sosednje prostore.

Ali na to, za katero izvedbo estriha se bomo odločili, vpliva tudi talna obloga, s katero bomo prekrili tla v prostoru?

Odločitev za mokri ali suhi estrih je največkrat odvisna od časa, ki ga imamo na voljo za izvedbo del, in od materiala, ki ga bomo uporabili kot zaključni sloj. Če se nam mudi in smo za zaključno talno oblogo izbrali material, ki zelo vpija vlago (različni parketi), se raje odločimo za suhi ali hitrovezoči se estrih. Če nam rok gradnje dopušča sušenje mokrega estriha, se lahko odločimo za katero koli zaključno talno oblogo.

Ko prenavljamo stanovanje, navadno vržemo ven staro talno oblogo in se odločimo za novo. Kako pravilno pripraviti podlago za novo talno oblogo?

Potem ko smo odstranili staro talno oblogo, podlago najprej očistimo. Po potrebi zbrusimo stara lepila z obstoječega estriha. Preden se lotimo polaganja nove talne obloge, je treba natančno pregledati ravnine estriha, nato pa nanj nanesti premaz z emulzijo za sprijemljivost novega poda z njim (če bomo novo talno oblogo lepili na podlago). Če smo se odločili za tako imenovani plavajoči estrih (iverne ali cementnovlaknene plošče), preverimo le ravnino podov.

Kako pa se lotimo sanacije, če imamo v hiši še staro leseno medetažno konstrukcijo?

Sanacijo lesene medetažne konstrukcije, ki je sestavljena iz nosilnih lesenih stropnikov, obešenega stropa, slepega poda iz desk ali ivernih plošč ter nasutja (ponavadi s peskom), izvedemo tako, da ves material, tudi nasutje med stropniki, odstranimo in izdelamo nov estrih. Da bi dosegli zadostno zvočno izolativnost, predvsem kar zadeva dušenje zvoka, je treba prazni prostor med stropniki zapolniti z izolacijo, ki jo narekuje višina lesenega stropnika (mineralna volna ali drug lahek izolacijski material). Za zaščito pred udarnim zvokom položimo na slepi pod še zvočno- in toplot­noizolacijske plošče iz mineralnih vlaken. Na ploščah nato izdelamo plavajoči estrih (iverne ali cementnovlaknene plošče). Tako tudi pri lahkih medetažnih konstrukcijah dosežemo zadovoljivo dušenje hrupa in udarnega zvoka. Na tako pripravljeno podlago položimo zaključno talno oblogo.