Nastanek plesni je navadno povezan z mikroklimatskimi razmerami v prostoru ali s toplotnimi mostovi. Včasih težave povzroča kombinacija obeh dejavnikov. Praviloma je plesen posledica ponavljajoče se površinske kondenzacije vodne pare na hladnih površinah konstrukcij, čeprav se lahko glede na kemijske in fizikalne lastnosti materialov pojavi tudi takrat, ko površinska kondenzacija še ne nastopi. Na mikroklimatske razmere, torej na temperaturo in relativno vlažnost notranjega zraka, lahko vplivamo z ogrevanjem in prezračevanjem prostorov, pri morebitnih toplotnih mostovih pa je situacija manj preprosta.

Količina vodne pare v zraku je povezana z njegovo temperaturo. Višja kot je temperatura, več vodne pare je lahko v zraku. Ko je največja možna vsebnost vodne pare v zraku presežena, se vodna para v obliki kondenzata izloča na hladnih površinah prostora, to je na površinah, katerih temperatura je nižja od temperature rosišča. Temperatura rosišča pa je spet povezana s temperaturo in relativno vlažnostjo zraka.

Zrak je namreč zmes vodne pare in različnih plinov. Njegovo vlažnost opišemo z dvema pojmoma: relativna vlažnost pove odstotni delež vodne pare v zraku pri določeni temperaturi zraka, absolutna vlažnost pa podaja količino vodne pare v gramih na kubični meter zraka. Pri nizki temperaturi zraka že nizka absolutna vlažnost (torej majhna dejanska količina vlage) povzroči visoko relativno vlažnost zraka in akutnejšo nevarnost problemov s kondenzacijo. Nasprotno velja, da je pri visoki temperaturi in pri razmeroma nizki relativni vlažnosti zraka njegova absolutna vlažnost lahko precej visoka.

Posebej kritična mesta za nastanek plesni so, na primer, vogali sten in stropov ter tal, kjer je temperatura tako ali tako nekaj stopinj nižja od temperatur na osrednjih površinah. Takim mestom pravimo geometrijski toplotni mostovi. Ne moremo se jim izogniti, lahko pa njihov vpliv občutno zmanjšamo z ustrezno izvedbo toplotne zaščite. Na temperature obodnih površin prostora lahko negativno vplivamo tudi z neustreznim ogrevanjem in nepravilnim prezračevanjem.

Druga vrsta toplotnih mostov so materialni oziroma konstrukcijski toplotni mostovi. Tu gre za oslabitev ali popolno odsotnost (prekinitev) sloja toplotne zaščite, kar se kaže v intenzivnejšem toplotnem toku in posledičnem znižanju površinskih temperatur. Toplotni tok namreč vedno išče najlažjo pot navzven. Tovrstni toplotni mostovi se lahko pojavijo na mestih betonskih plošč in vezi, balkonske plošče, na mestih neizoliranih okenskih špalet in preklad, na mestu kjer se stikajo obodni in notranji zidovi ... Problemi toplotnih mostov so lahko še bolj izraziti pri sicer dobro toplotno izoliranih objektih, saj je pri teh temperaturna razlika med izolirano obodno konstrukcijo in mestom toplotnega mostu še večja.

Nižje površinske temperature notranjih prostorov se pojavljajo tudi zaradi slabšega kroženja zraka, denimo v vogalih in za pohištvom, postavljenim ob zunanjem zidu. V prostorih, v katerih so zunanje stene pretežno zaslonjene s pohištvom ali težkimi zavesami, so problemi s plesnijo pogostejši kljub morda ustreznemu ogrevanju in prezračevanju.

Ustrezna relativna vlažnost prostorov je eden od pomembnejših dejavnikov tudi za ugodne bivalne razmere v prostoru. Po priporočilih stroke naj bi za običajne bivalne prostore zavzemala vrednosti v razponu med 40 in 60 odstotki. Občasno kratkotrajno povišanje relativne vlažnosti nad temi vrednostmi ne bi smelo biti problematično, če prostor pravočasno prezračimo. Iz zgornjih navedb izhaja tudi tole: kadar se odločimo za znižanje temperature oziroma zmanjšanje ogrevanja v nočnem času (v spalnici), obvezno najprej temeljito prezračimo prostor, šele nato lahko znižamo temperaturo v njem. Prostori, v katerih je temperatura nižja, naj bodo ločeni od prostorov z višjo temperaturo, da vodni pari oziroma vlažnemu zraku preprečimo pot vanje.

Marsikdo zmotno »zrači« prostore tudi tako, da odpre vrata proti sosednjim prostorom. S tem si lahko nakopljemo zgolj težave. Prezračevanje je dovajanje zunanjega zraka v stanovanje ob hkratnem odvajanju notranjega zraka v zunanjost. Izmenjava zraka med posameznimi prostori, ob zaprtih oknih, ni prezračevanje – s tem le prerazporedimo zračno vlago znotraj stanovanja.

(Pre)vlažen zrak potrebuje več toplote, da se ogreje na enako temperaturo kot zrak primerne, nižje vlažnosti. To je tudi razlog, da so lahko stroški za ogrevanje »vlažnega« stanovanja opazno višji, rezultati pa slabši.

V konkretnem primeru je na daljavo težko podati trden odgovor glede vzroka za pojav plesni. Opis problema je sicer dovolj značilen, gre za plesen na geometrijskih toplotnih mostovih (vogalih) in na mestih, kjer je bilo gibanje zraka zelo omejeno (prislonjena škatla s pohištvom). Žal ni podatka o povprečni relativni vlažnosti zraka v spalnici, kar bi bilo koristno za presojo (ne)primernosti mikroklimatskih razmer v prostoru. Temperatura, ki je bila omenjena (20 stopinj Celzija), je sicer v dovolj »varnem območju«, če relativna vlažnost zraka ne presega priporočljivih vrednosti.

Tri osebe namreč lahko v nočnem času oddajo v notranji zrak nezanemarljivo količino vlage in s tem občutno povišajo relativno vlažnost. Povprečna odrasla oseba odda v zrak približno 600 gramov vlage na dan samo z dihanjem in izhlapevanjem prek kože (brez opaznega dodatnega znojenja). V tričlanskem gospodinjstvu pa lahko doseže proizvodnja vlage ob povsem običajnih dejavnostih tudi do osem litrov in več na dan. Del te vlage je lahko »uskladiščen« tudi v notranjem zraku spalnice, ponoči pa količino samo še povečamo. Osnovno načelo naj bi bilo zato temeljito zračenje spalnice pred spanjem, seveda ob zaprtih vratih v druge prostore.

Seveda obstaja sum na toplotne mostove v omenjenih vogalih (neustrezna izvedba zunanje toplotne izolacije), vendar bi ga lahko potrdili ali ovrgli šele s termografskim pregledom v ogrevalni sezoni ali s stanovalcem mnogo manj prijaznim destruktivnim pregledom (sondiranjem). Včasih so morebitne napake razvidne že iz načrtov. Če je na mestih običajnih geometrijskih toplotnih mostov (v konkretnem primeru vogali stena–strop in stena–tla) toplotna zaščita oslabljena, govorimo o kombiniranih toplotnih mostovih, katerih učinek je še dodatno potenciran. Posebej v mansardnih stanovanjih žal ne tako redko zasledimo površnosti pri izvedbi toplotne zaščite (predvsem v območjih sprememb geometrijskega poteka konstrukcij oziroma v območjih stikov in križanj konstrukcij), včasih pride tudi do naknadnega posedanja izolacije.

Glede na podane opise in dejstvo, da je pojav omejen na razmeroma majhno spalnico z manjšim oknom, bi lahko vseeno domnevali, da gre bolj za vzroke, ki izhajajo iz kombinacije povišane relativne vlažnosti zraka v prostoru in vpliva hladnejših površin v območju neizbežnih geometrijskih toplotnih mostov.

Plesen v bližini okna bi bila lahko povezana tudi z morebitno netesnostjo pripir med krilom in okvirjem ali celo z netesno rego med oknom in konstrukcijo stene (konvekcijski toplotni mostovi). A to je le ugibanje na daljavo. Enako velja za morebiten način dolgotrajnejšega prezračevanja z oknom odprtim na nagib, kar lahko pripelje do podhladitve notranjih površin v bližini okna.
V vprašanju opisani postopki sanacije so povsem korektni. Pravilna je tudi ugotovitev bralke, da gre za kozmetične popravke s kratkotrajnejšim učinkom in da je ključ do rešitve težav v odpravi osnovnih vzrokov. Kot najverjetnejša pot se glede na zgornje opise kaže zmanjšanje obremenitve prostora z vlago, kar pa je lažje zapisati kot uresničiti. Vsekakor bi bilo zelo smiselno v spalnico postaviti higrometer, redno spremljati relativno vlažnost v prostoru in se pravočasno odzvati na morebitna prekomerna povišanja. Še boljši je merilnik relativne vlažnosti zraka, ki zabeležene vrednosti tudi shranjuje in omogoča poznejši ogled rezultatov na osebnem računalniku. Tako pridobimo podrobnejšo sliko o dogajanju v prostoru. Gotovo namreč ne bomo ponoči vstajali in preverjali stanja higrometra.

Če velikost spalnice in število oseb v njej upoštevamo kot nespremenljiv robni pogoj, in ker gre za težavo v enem samem prostoru, se kot možna rešitev ponuja tudi vgradnja samostojne naprave za stalno kontrolirano prezračevanje z vračanjem toplote iztočnega zraka (rekuperacijo). Vgradnja takega elementa je povezana s stroški nakupa, gradbenih in inštalacijskih del, pozneje pa z obratovalnimi in vzdrževalnimi stroški.

Na temperaturo površin v vogalih lahko vplivamo tudi z lokalno namestitvijo dodatne toplotne zaščite z notranje strani, s čimer se v tem območju poveča toplotni upor in zato dvigne površinska temperatura. Tak ukrep pa zahteva natančno načrtovanje tako glede najprimernejšega materiala in debeline dodatnega sloja kot tudi glede obsega izvedbe. Nujen je predhoden gradbeno-fizikalni preračun in še kakšna računalniška simulacija temperaturnega poteka, sicer lahko naredimo bistveno več škode kot koristi. Za pomoč je torej treba prositi ustreznega strokovnjaka.

Na trgu so na voljo še različni nanosi na osnovi nanotehnologij, ki naj bi odvečno vlago prerazporejali po celotni površini ovoja prostora in tako »razbremenili« kritična mesta. V vsakem primeru se je pred odločitvijo za tak poseg treba natančno pozanimati pri proizvajalcih, pridobiti njihovo mnenje o možnosti rešitve konkretnega problema in preveriti garancijske pogoje.

V primeru trdovratnega vztrajanja problema bo vsekakor potreben termografski in še kakšen pregled, ki bo pokazal, ali ni morda kaj narobe tudi s toplotno zaščito. Tudi v tem primeru je treba najprej pridobiti sliko o notranjih temperaturah in relativni vlažnosti zraka v nekoliko daljšem časovnem obdobju. Pri tem si pomagamo s posebnimi majhnimi samostojnimi registratorji mikroklime. Včasih se namreč različni dejavniki, ki sami po sebi morda niti ne bi povzročali problema (na primer manjši toplotni most in rahlo povišana notranja vlažnost), združijo in skupaj povzročijo težave.

Odgovarja: mag. Miha Tomšič