Toplotna prehodnost (U)  vaše obodne stene je zdaj nekje med 1,25 in 1,45 W/m2K, kar je seveda bistveno več, kot to določa veljavni pravilnik o učinkoviti rabi energije v stavbah (PURES iz leta 2010), po katerem mora biti U ≤ 0,280 W/m2K. Izolacija z notranje strani je manj učinkovita, ker običajno ne moremo rešiti toplotnih mostov, ki jih na primer predstavljalo prečne masivne stene in stropne plošče. Poleg tega pa je takšna izolacija problematična, ker se pri njej težave s kondenzacijo lahko pojavijo bodisi v notranjosti konstrukcije – če parna zapora ni ustrezno zasnovana oz. izvedena, kar je v naši gradbeni praksi žal zelo pogosto - bodisi na kontaktnih površinah, kjer se notranja izolacijska obloga konča. Ker se na ta način zmanjšujeta tudi površina in volumen prostorov, in ker imajo objekti z notranjo toplotno izolacijo manjšo toplotno stabilnost, takšno rešitev priporočamo samo v izjemnih primerih: na primer takrat, ko vemo, da s takšnega ali drugačnega razloga vgradnja toplotne izolacije ni možna, ali pri občasno ogrevanih objektih, kjer želimo, da se prostor pozimi hitro segreje.

Če se boste kljub vsemu odločili za notranjo toplotno izolacijo, potem se najprej postavi vprašanje, kakšna naj bo njena debelina. Če želite zadostiti zahtevam pravilnika, potem mora biti izolacija z λ = 0,040 W/mK debela minimalno 12 centimetrov, z λ = 0,035 W/mK pa 10 centimetrov. Če pa se boste zaradi pomanjkanja prostora odločili za tanjšo izolacijo, pa naj bo debela vsaj 5 do 6 cm. Najbolj preizkušena in za izvedbo preprosta je možnost, pri kateri se toplotna izolacija iz na primer steklene ali kamen volne zaščiti z oblogo iz mavčno-kartonskih plošč na tipski kovinski podkonstrukciji. Obloga je lahko enojna ali dvojna (1 x 12,5 ali 2 x 1,25 cm). Če na stenah ne boste imeli nobenih prebojev oziroma jih bo malo in jih boste dobro zatesnili, potem lahko parno zaporo iz PE folije debeline min. 0,2 mm položite tik pod oblogo, v nasprotnem primeru pa svetujem, da se parno zaporo vgradi na primarno podkonstrukcijo, nad njo pa še dodaten sloj toplotne izolacije, v katerega se položi tudi vse kable. Razmerje med izolacijskima slojema, ki ležita na notranji in zunanji strani parne zapore, mora biti v vašem primeru približno 1:3 - zunanja toplotna izolacija mora biti pri istem materialu 3x debelejša. Parna zapora mora biti obvezno vgrajena zrakotesno: vsi stiki, preklopi in preboji morajo biti zalepljeni ali drugače zrakotesno obdelani. Možne so tudi rešitve brez obloge iz mavčno-kartonskih plošč – npr. s ploščami iz ekstrudiranega polistirena ali iz poliuretana obojestransko kaširanega z aluminijasto folijo, ki jih moramo polno lepiti na podlago, na koncu pa jih običajno obdelamo z armiranim tankoslojnim ometom. Tudi pri teh različicah moramo zelo paziti, da zaradi povečane zračne vlage oziroma neustreznega vgrajevanja sčasoma ne pride do kondenzacije vodne pare med novo oblogo in obstoječo steno. Ali je konstrukcija ustrezna ali ne, je treba posebej preveriti z difuzijskim izračunom. Za morebitne dodatne informacije se lahko obrnete na našo svetovalno pisarno Ensvet.

 

Odgovarja: Tomaž Škerlep

strokovnjak za toplotno zaščito, hidrozaščito in sanacije stavb, GI ZRMK