Predlagamo, da se toplotna izolacija, tudi če zdaj nimate denarja za izvedbo cele fasade, vgradi na zunanji strani kletnih sten. V tem primeru bi morali teren ob kleti najprej začasno izkopati in po potrebi vgraditi novo oz. sanirati obstoječo hidroizolacijo, nato pa vgraditi toplotno izolacijo iz ekstrudiranega polistirena. Če predpostavimo, da gre za polklet, potem bi morali seveda toplotno izolacijo vgraditi tudi nad nivojem terena. Toplotna izolacija bi morala biti v skladu z veljavnim pravilnikom debela najmanj 14 do 16 centimetrov.

Debelina toplotne izolacije na notranji strani kletnih sten je običajno vedno manjša kot na zunanji strani, in sicer zaradi pomanjkanja prostora. Običajno je takšna toplotna izolacija tudi manj učinkovita, razlog so toplotni mostovi, ki nastanejo zato, ker je ni možno položiti povsod (npr. po stropih, po notranjih stenah, v tlakih, itd..). Slabost notranje izolacije je tudi, da se kondenz - in z njim povezana plesen - po sanaciji lahko pojavita na kontaktnih površinah, ki niso bile sanirane (npr. na stropni plošči, na prečnih stenah, ipd..). Poleg tega obstaja nevarnost, da se bo v primeru neustrezne izvedbe kondenz pojavil v notranjosti konstrukcije. 

Običajno se toplotna izolacija na notranji strani vgrajuje pod enojno oziroma dvojno oblogo iz mavčnokartonskih plošč (d = 1 x 12,5 mm oz. 2 x 12,5 mm). Toplotna izolacija iz na primer steklene ali kamene volne  mora biti položena tudi v in pod tipske pocinkane stropne oziroma stenske profile, kar pomeni, da mora biti debela najmanj 5 oziroma 7 centimetrov. Če stene ne bi bile popolnoma suhe, bi svetovali, da se pod profili namesto mineralne volne vgradi plast toplotne izolacije iz ekstrudiranega polistirena. Med toplotno izolacijo in oblogo je treba vgraditi parno zaporo iz npr. specialne polietilenske folije, z reletivno difuzijsko odpornostjo r ≥ 100 m. Parna zapora mora biti vgrajena zrakotesno: vsi stiki, preklopi in preboji morajo biti zlepljeni oz. zatesnjeni s penastimi trakovi.

Druga možnost, ki se običajno uporablja predvsem pri še manjših debelinah izolacije, je, da se stene obložijo s kontaktno oblogo iz ekstrudiranega polistirena in tankoslojnega armiranega ometa. Plošče iz ekstrudiranega polistirena morajo biti polno lepljene na podlago in položene tesno na stik - brez vmesnih reg. Slabost te različice je med drugim, da moramo vse predmete pritrjevati prek toplotne izolacije v zid. Parna zapora se ne vgrajuje, ker je ekstrudirani polistiren bistveno bolj paroneprepusten kot mineralna volna, je pa zato po izkušnjah primerna samo za relativno suhe prostore.  

 

Odgovarja: Tomaž Škerlep

strokovnjak za toplotno zaščito, hidrozaščito in sanacije stavb, GI ZRMK