Njeni predstavniki so poslušni, radi ubogajo lastnika, vedno so pripravljeni pomagati pri delu. Ena njihovih poudarjenih lastnosti je tudi, da imajo radi pozornost, kar je dobrodošlo pri katerikoli pasji disciplini v današnjih časih. Avstralskih govedarjev se je prijelo ime »queensland heelerji«, kar pove, da radi ščipajo pete. Še vedno imajo namreč močan nagon po gonjenju.

Katja Močnik ima že dobrih deset let za pasjo družabnico avstralsko govedarko, ki jo je dobila iz Nemčije in jo poimenovala Sky, ter njeno letošnjo mladičko Cubo, staro pet mesecev. »To pasmo sem prvič videla pred približno desetimi leti v Veroni na konjeniškem sejmu, kjer so psi kot zvesti spremljevalci brez povodca pridno sledili svojim lastnikom. Že po očeh se jim vidi, da so zelo pamet­ni in zelo uporabni, ravno prave velikosti, se pravi, da niso premajhni ali preveliki, da ne potrebujejo kakšne posebne nege … Pa tudi tako zelo so posebni s tem svojim videzom, da jih čisto vsak opazi,« je prepričana njihova ljubiteljica, ki se še dobro spomni tistega dne, ko so jo očarali.

Dobrodošli so pasji in človeški obiskovalci

Fizične lastnosti so natančno določene v standardu pasme. V njem je navedeno, da je avstralski govedar srednje velik pes močne konstitucije, kompakten, lahko v modri (sivi) ali rdeči različici s pokončnimi ušesi, ki zelo spominja na svojega prednika dinga. Dlaka po telesu je srednje dolga, mešana belo-modra ali belo-rdeča, rep pa košat in svetlejši. Sogovornica razloži, da je nega precej preprosta. Kopati ga je treba po potrebi, intenzivnejše oziroma pogostejše česanje je potrebno le v obdobju menjave dlake. »Dlaka jim precej odpada, zato jih takrat ni treba le več česati, pogosteje je treba tudi posesati stanovanje,« se nasmehne Katja, ki pa ji zaradi ljubezni do svojih dveh psičk ni prav nič težko. Tudi njun značaj ji zelo ustreza, saj o Cubi in Sky govori s posebnim žarom, iskreno in ne skopari s pohvalami.

Med drugim nam je zaupala, da njena Sky ne laja veliko, razen če se okoli njihove hiše potika kakšen pasji vsiljivec, kar ji ni všeč. Sumljive mimoidoče pozorno opazuje, medtem ko povabljene goste sprejema z mahajočim repom. »Vsem se pusti božati in crkljati, še posebno tistim, ki imajo pri roki kaj za pod zob. Tudi pasji obiskovalci so dobrodošli, čeprav jim precej hitro jasno pokaže, da je to njena hiša in da se tu dela po njeno.«

Do drugih živali se avstralski govedarji vedejo zelo radovedno. Zanima jih vse, kar se premika. »Pogosto želijo dominirati, sploh tam, kjer je njihovo ozemlje. Sky dobro ve, da se mačkom ni pametno postaviti po robu, ampak jih je treba gledati z razdalje. Naše konje pusti pri miru, nadleguje pa ponija, ker se ji zdi neposlušen. Ima veliko pasjih prijateljev, saj mi pomaga pri striženju psov, tudi doma ima dve starejši prijateljici, in sicer enajst­letno mešanko Beti in devetletno lovsko goničko Horso. Prvo ima za šefinjo, drugo pa za igračo,« pripoveduje sogovornica.

Ne prenesejo ignoriranja

Pasma ni primerna za neaktivne družine. »Tudi če gre zgolj za celodnevno sledenje lastniku in skakanje iz avta v avto, je to zanje dogajanje. Če pa bodo ves dan zaprti v stanovanju ali pesjaku, si bodo – brez skrbi – že našli neko delo, da vam pokažejo, da jim ni prav! To je lahko celodnevno bevskanje, kopanje, uničevanje ali karkoli drugega za preganjanje dolgčasa. Zelo jih boste torej osrečili, če se boste z njimi kakorkoli ukvarjali, jih vodili na sprehode, jim metali palice, žogice, radi se postavijo v vlogo spremljevalca konj … Skratka, najbolj zadovoljni in izpolnjeni so, če jih lastnik ne ignorira.«

Sodeč po Katjinem pripovedovanju in tudi izkušnjah, so avstralski govedarji primerni za družine z majhnimi otroki. »Mi imamo doma zelo živahno 16-mesečno dojenčico, katere prva beseda je bila Sky. Ti psi se znajo zelo lepo obnašati in se odlično zabavajo v družbi otrok, seveda pod nadzorom, saj znajo biti otroci včasih pravi lumpi. Tudi s starejšimi ljudmi se odlično razumejo, če so le bili že v rani mladosti vzgojeni, kot je treba,« pojasni in še doda, da je pasma zelo učljiva. »Govedarji se odlično odrežejo v različnih kinoloških disciplinah, kot so reševanje, terapevtsko delo, frizbi, agility, poslušnost in obramba, v tujini so zvesti partnerji policistom in vojakom. Na žalost so pri nas še vedno premalo poznani kot uporabna pasma, saj jim lahko neprimerni lastniki delajo zelo slabo reklamo.« Katja še poudari, da kdor želi imeti ob sebi veselega avstralskega govedarja in kdor želi izkoristiti njegov potencial, mora že mladička učiti lepega vedenja, z njim opraviti osnovno šolanje in poskrbeti za primerno socializacijo. »V nadaljevanju pa ga vključiti v različne aktivnosti in ga uporabljati za katerikoli namen. Pasme niso ustvarili za na verigo niti za življenje v pesjaku.« Avstralski govedarji med drugim obožujejo vodo in že mladički običajno plavajo do onemoglosti. »Včasih jih je treba prav zvleči iz vode, ker ne razumejo, da je na primer mrzla Soča lahko zanje škodljiva.«

Glede na to, da so to izjemno aktivni psi, je pomembno vedeti, da se znajo tudi umiriti, ko to stori njihov lastnik. Znajo trdno zaspati pod kavčem ali na njem, ko pa se njihov skrbnik nekam nameni, so spet takoj priprav­ljeni za akcijo. »Znajo biti trmasti in zelo požrešni. Če niso kot mladiči ustrezno vzgojeni, utegnejo pokazati agresivnost kot vse druge pasme, zato je pomembno, da že mladiču damo vedeti, da smo alfa v krdelu, in pri tem ne popuščamo, saj bodo drugače zaradi svoje inteligentnosti to zelo lepo izkoristili. Če jih lepo vzgojimo, pa so ti psi krasni, zelo zabavni, poslušni in vsestransko uporabni.«

Bolje je, če si avstralskega govedarja omisli izkušen pasjeljubec, kljub temu pa ga lahko obvlada tudi neizkušen skrbnik, če le sledi navodilom vzreditelja, ne dobi najbolj dominantnega psa iz legla, ga vodi v šolo in skrbi za vsakodnevno aktivnost. »Ne smemo pa pozabiti, za kaj je bila pasma ustvarjena. Nikakor ne sodi k nekomu, ki bi jo imel samo zaradi lepega videza ali da bi se sosedu hvalil, kakšno redko pasmo ima. Avstralski govedar je na pogled res zanimiv pes, zelo uporaben in družaben. A v resnici ni le pes, ampak prijatelj za petnajst let.«