Bernardinec je zelo stara pasma, ki izhaja iz Švice. Njegove kratkodlake prednike so pred dvema tisočletjema tja pripeljali Rimljani, ki so se jim ti psi zelo priljubili. Predstavniki pasme so sprva veljali za precej napadalne; bili so potomci alpskih mastifov, ki so jih uporabljali kot planšarske pse in čuvaje. Sredi 17. stoletja pa so menihi začeli načrtno vzrejati večje pse za čuvanje in tako je nastal današnji bernardinec. Med prečkanjem Alp je umrlo veliko ljudi, zato so te močne pse kmalu začeli uporabljati pri reševanju izgub­ljenih v snegu in megli.

Bernardinci so zasloveli po tem, da so rešili veliko človeških življenj, in sredi 19. stolet­ja so jih začeli načrtno rediti tudi drugod. V ostrih zimah med letoma 1816 in 1818 so hude težave povzročali plazovi in v njih je poginilo veliko psov, ki so jih uporabljali za vzrejo. Da bi ohranili pasmo, so jih križali z novofundlandci in tako so bernardinci postali tudi dolgodlaki, kar pa v alpskem okolju ni bila prednost. Kratkodlake so zato uporabljali za delo, kot je teptanje snega, prevoz mleka, iskanje pogrešanih ljudi, medtem ko so bili dolgodlaki za življenje v snegu manj primerni, ker se jim je na dlaki sprijemal v kepe. »Ime bernardinec se je za pasmo začelo uporabljati šele leta 1865, ko se je v samostanu svetega Bernarda začela čistopasemska vzreja,« pojasni Jana. Zdaj bernardinci ne opravljajo več svojega prvotnega dela, ampak so večinoma družinski spremljevalci in družabniki. »Mi imamo doma dve kratkodlaki bernardinki. Skoraj dvanajstletno Bino sem iskala skoraj po vsej Evropi, saj so bili takrat kratkodlaki bernardinci bolj redki. Končno sem jo našla v Franciji. Sedemletna Daja pa je njena hčerka iz drugega legla.«

Potrpežljivi velikan

Odrasel pes tehta tudi do 100 kilogramov (psice do 75 kg), ampak na srečo se bernardinci ne zavedajo svoje moči. Po besedah sogovornice so načeloma zvesti, dobrodušni, poslušni in mirni, a se na žalost v zadnjem času pojavljajo tudi agresivni (predvsem do drugih psov, ne do ljudi). Niso varuhi, toda kljub temu se jih tujci pogosto ustrašijo zaradi njihove velikosti. Redko lajajo, do drugih živali so prijazni, imajo pa kar precej lovskega nagona. Če ga želimo odpraviti pri odraslem bernardincu, je ta naloga lahko precej težavna in dolgotrajna, zato moramo že mladička učiti odpoklica in poslušnosti. »Kljub velikosti in teži so primerni za šolanje, seveda pa od njih ne smemo pričakovati vrhunske poslušnosti ali zelo hitre izvedbe posameznih vaj. Upoštevati moramo, da potrebujejo več ponovitev vaje, da nikoli ne bodo eksplozivni pri njenem izvajanju, da se dokaj hitro utrudijo in naveličajo. Pri šolanju moramo najti dobro motivacijo, ker ne delajo vaj zato, da bi ustregli lastniku, ampak hočejo imeti od tega korist.«

Priporočljivo je obiskovanje pasje šole, da se navadijo na druge pse, druge živali in različne razmere. Težko je namreč živeti s povprečno 80 kilogramov težkim psom, ki je agresiven (takega psa je nemogoče zadržati na povodcu) ali pa ga je strah vsake situacije (odraslega psa je zaradi teže težko prepričati v kaj, česar noče narediti ali ga je strah). Bernardinec je sposoben uspešno opraviti izpit A in B-BH ter rally obedience. »Agility ni najbolj primeren, ker so ovire preozke, tunel pa prenizek. Bina ima opravljen izpit A in B-BH ter rally obedience I in II, bila je uspešna tekmovalka. Nekaj časa sva trenirali tudi sledenje, ker ima zelo razvit lovski nagon. Daja ima opravljen izpit A in B-BH, zaradi njene ljubezni do skakanja sva pa kar nekaj časa vadili tudi agility. Z njo nisem imela tekmovalnih ambicij, so ji pa treningi pomenili sprostitev, zabavo in rekreacijo.«

Nega odvisna od dolžine dlake

Nega kratkodlakega bernardinca ni zahtevna. Dvakrat na leto menja dlako in takrat je priporočljivo dnevno krtačenje, medtem ko kopanja, če ne hodimo na razstave, ne potrebuje, ker suho blato samo odpade z dlake. Dolgodlaki bernardinec ima dolgo in gosto dlako s podlanko, zato je potrebno dnevno krtačenje okoli ušes, repa ter pod tacami, drugače se naredijo vozli, ki jih lahko odstranimo samo s škarjami, poleg tega je vsaj enkrat na teden priporočljivo krtačenje po vsem telesu. Zaradi dolge dlake prinesejo s sprehoda tudi več smeti (vejic, listov, na mokro dlako se prime pesek…) in ravno zato zahtevajo dolgodlaki psi več vsakodnevne nege. Občasno jim je treba skrajšati še kremplje (odvisno od podlage, po kateri se gibljejo) ter očistiti ušesa.

»Bernardinec je primeren za lastnika, ki od psa ne pričakuje popolne poslušnosti, pripravljenosti za delo 24 ur na dan, ga ne motijo slina na hlačah ali bundi ter dlake po stanovanju. Ti psi tudi ne potrebujejo veliko prostora, v stanovanju so načeloma precej mirni in zadovoljni s posteljo v enem kotičku, ne lajajo, zunaj pa radi divjajo in porabijo svojo energijo. Pač pa zasedejo več prostora v avtomobilu, veterinarski stroški so običajno precej višji kot pri drugih pasmah, ker je odmerjanje tablet odvisno glede na težo živali, ta pa je pri bernardincu precejšnja,« pojasni Jana in nadaljuje: »Bernardinec je lahko tudi mestni pes, vendar tam teže prenaša vročino. Zagotoviti mu je treba sprehajanje v naravi, a dejstvo je, da je najbolj srečen ob svojem last­niku, pa ni pomembno, kje je to.«

Nagnjeni k lenarjenju

Bernardinci so zelo potrpežljivi, vendar je pri družini z otroki potrebna previdnost, ker jih lahko zaradi velikosti in nerodnosti nehote poškodujejo. Zelo radi imajo vodo (vendar ne toliko plavanja), hladnejše podnebje in sneg. Obožujejo človekovo bližino, zato se brez težav prilagodijo življenju v hiši oziroma stanovanju. Mirni so tudi, če okoli njih skačejo in divjajo otroci, ko imajo hrupa dovolj, se sami umaknejo. Za starejše ljudi so primerni le, če so jih sposobni zadržati in jim lahko zagotovijo dovolj gibanja in rekreacije. Odrasli psi se zadovoljijo z enournim sprehodom, medtem ko mlajši želijo več akcije. »Se pa po drugem letu precej umirijo. Zaradi velikost in teže ljubijo udobje, poležavanje in so nagnjeni k lenobi. Niso jezni in ne uničujejo stvari v stanovanju, če imajo samo kratke sprehode trikrat na dan. Če jih pustimo pri miru, bodo prespali skoraj ves dan, ob aktivnem lastniku pa postanejo tudi bernardinci živahnejši in z veseljem tečejo, skačejo, se podijo za žogo, prinašajo palice in veje … Radi imajo hojo v hribe, je pa potrebna previdnost v poletnih mesecih, ker je zaradi pregretja večja nevarnost odpovedi srca. V vročih dnevih jih je zato bolje sprehajati zgodaj zjutraj in pozno zvečer, podnevi pa jim moramo zagotoviti senco, dovolj vode in počitek,« razloži vzrediteljica. Zaradi njihove velikosti je priporočljivo, da dobijo hrano dvakrat na dan. So precejšnji požeruhi in bi pojedli vse, kar vidijo, zato je treba paziti, da se ne zredijo preveč. »Mesečni strošek za hrano (brikete) je približno 40 do 65 evrov,« še pojasni.

Previdnost ni nikoli odveč

Večina bodočih lastnikov izbira mladička glede na dolžino dlake in barvne vzorce – nekaterim je všeč bolj temen, drugi želijo, da ima po hrbtu čim manj rjavih lis … »Pred izbiro mladička moramo najprej previdno izbrati leglo. Preveriti je treba, ali imata oba starša slikane kolke in komolce, ter se seznaniti z rezultatom, priporočljivo je preveriti značaj staršev in ali imata vzrejno dovoljenje … Biti moramo pozorni še na to, kje mladički prebivajo. Prav je, da so nekaj prvih tednov notri, na toplem, potem pa so lahko čez dan zunaj. Pomembno je tudi, s kakšno hrano so hranjeni, koliko se vzreditelj z njimi ukvarja (ali jih je navadil na povodec, ovratnico, ali jim je predstavil različne situacije, ljudi, živali …), ali bodo mladički razglisteni ter pred odhodom v nov dom čipirani in cepljeni.«