Doberman je edina pasma, ki nosi ime njenega prvega vzreditelja Karla Friedricha Louisa Dobermanna – živel je v drugi polovici 19. stoletja. Bil je pobiralec davkov in si je ustvaril pasmo, katere predstavniki niso bili le zelo pozorni in čuječi čuvaji, temveč jih je odlikovala predvsem volja do dela in učenja. Louis je ob sebi želel psa, ki mu bo brezpogojno zvest, po drugi strani pa dovolj močan in okreten, da ga bo lahko obranil pred napadi drugih ljudi in psov.

Pse te pasme so v preteklosti pogosto uporab­ljali kot čuvaje, lovske in policijske pse. Še zdaj so pogumni sodelavci policijskih in vojaških vodnikov službenih psov, predvsem v Ameriki. Njihov značaj se s časom skoraj ni spreminjal, ostal je takšen, kot si ga je zamislil prvi vzreditelj. Tudi uporaba pasme se ni bistveno spremenila. Dejstvo je, da je bil doberman od vsega začetka tesen sprem­ljevalec in zaščitnik gospodarja. »Svojemu lastniku je brezpogojno vdan in bi zanj brez pomisleka dal tudi življenje. Je izjemno inteligenten in nenehno pripravljen za učenje. Nekoč so se ljudje za to pasmo odločali zaradi njenega videza, zdaj pa se zaradi značaja,« je prepričana Mojca Lazovič, ljubiteljica in dolgoletna poznavalka dobermanov.

Dve barvni različici

V preteklosti je njegov videz zaznamovalo kupiranje (rezanje) uhljev in repa, zdaj pa njegova pojava ni več tako zastrašujoča. V standardu piše, da so lahko kupirani ali nekupirani, vendar je v večini evropskih držav, tudi v Sloveniji, kupiranje prepovedano. Dovoljeni barvni različici sta le dve: črna z rjavimi ožigi in rjava s svetlo rjavimi ožigi. Vse druge (modra, bela, peščena) so odstopanja, ki jih razumemo kot genske napake – nemalokrat imajo taki psi tudi velike težave s kožo in dlako. Dlaka je kratka, brez poddlake, zato nega psa ni zahtevna. Načeloma ga sploh ni treba krtačiti, temveč le nekajkrat na leto skopati.

Zaposlite telo in duha

Dobermani so zelo aktivni. »Tridesetminutni sprehod zjutraj in enourni zvečer sta zanje absolutno premalo. Doberman namreč potrebuje vsaj nekaj ur gibanja na dan. Priporočljivo je, da ga vključimo v katerega od pasjih športov: od klasičnih disciplin, kot so poslušnost, obramba in sledenje, do agilitija, rally obedien­cea, prav tako ga lahko šolamo za reševalnega, lavinskega, terapevtskega psa in celo vodnika slepih. Bolj kot sama telesna aktivnost pa je pomembno, da ga zaposlimo miselno. Zato so takšne in drugačne oblike šolanja zelo zaželene, po našem mnenju obvezne,« razloži Mojca. Doda še, da je doberman kljub energičnosti in velikosti primeren za družine z majhnimi otroki. »Sprejel jih bo na svoj način in jih obravnaval drugače kot odrasle člane družine. Okoli njih bo hodil previdneje in tudi njihovo razigrano obnašanje in glasna igra ga ne bosta motila. Seveda pa je odgovornost staršev, da mladička in otroka spoznajo drugega z drugim in ju imajo na začetku vedno pod nadzorom. Tako otroku kot pasjemu mladičku je namreč treba pojasniti zaželeno in nezaželeno obnašanje. Obstaja pa druga težava pri družinah: starši morajo predvsem zelo paziti na stike otrok s tujci. Doberman je namreč izrazito zaščitniški do otrok v svoji družini in bo do neznancev, ki se jim bodo približali, zelo nezaupljiv in jih brez odobritve staršev ne bo pustil blizu.« Prav tako lahko živi v simbiozi s starejšimi ljudmi, ki pa morajo biti aktivni in poznavalci pasme. »Za starejše, ki niso nikoli imeli kakšne zahtevnejše pasme, pa zagotovo ni najboljša izbira,« še poudari poznavalka.

Odrasle samice tehtajo od 30 do 35 kilogramov, medtem ko odrasli samci dosežejo od 45 do 50 kilogramov. »Zgolj zaradi tega lastnikom, ki niso sami dovolj močni, svetujemo, naj si raje izberejo samico, saj jo je fizično lažje obvladati,« pove sogovornica iz lastnih izkušenj, ki jih ni malo. Njena družina namreč zdaj živi s kar šestimi dobermani, rjavimi in črnimi. Najmlajša samička Narnia Lazadobi je stara leto in pol, najstarejši pa je osemletni samec Ito Esporai.

Ni vseeno, kaj in kako jedo

Sogovornica pojasni, da hranjenje dobermana enkrat na dan ni primerno, saj ti psi jedo zelo hitro in so zaradi svoje telesne zgradbe nagnjeni k zasuku želodca. »Pri nas jih hranimo z briketirano hrano višjega srednjega razreda. Seveda dobivajo zraven tudi zelen­javo in sadje. Obroke pri odraslih psih velikokrat nadomestimo tudi z mesom in rižem ali testeninami. Vendar mora biti osnova briketirana hrana, saj vsebuje vse potrebne minerale in vitamine, ki jih s človeško hrano ne dobijo. Za lepo dlako in zdravo kožo jim je dobro dajati vsaj dve surovi jajci na teden ter skuto in žličko ribjega olja. Veliko dobermanov razvije alergije na hrano, zato je res treba paziti, da jedo kakovostno.«

Molčeči čuvaji človeka

Doberman si običajno vedno izbere enega gospodarja, ki mu je brezpogojno zvest, vsak član družine pa mora urediti svoj odnos z njim. Vsakega zelo dobro preuči, tako da dobro ve, pri kom si lahko kaj dovoli. »Treba je vedeti, da svojemu skrbniku nenehno kaže zvestobo in pripadnost, zato ga poskuša tudi zavarovati. Dobermani so znani po tem, da so čuvaji človeka, ne toliko lastnine oziroma posesti. Niso denimo primerni za varovanje skladišč ali poslovnih prostorov, saj ob sebi vedno želijo in potrebujejo človeka. Večinoma ne lajajo ali pa z laježem le opozarjajo. Nevarnejši so, kadar ne lajajo, ampak samo dvignejo dlako v liniji od vratu, prek vihra do repa ter na strani privzdignejo ustne, mogoče še čisto po tiho renčijo. Tako se odzovejo, kadar mislijo, da je njihov lastnik v resni nevarnosti, in so odločeni, da ga bodo obranili ne glede na vse.«

Največja kazen – ignoranca

Šolanje naj poteka po načelu nagrajevanja in odsotnosti nagrade. Ko pes naredi želeno, ga nagradite, in sicer s pozornostjo, priboljškom ali igračo, če se obnaša nezaželeno ali dela kaj prepovedanega, pa ga nikakor ne smete fizično kaznovati. Najbolj ga prizadenete, če ga za kakšno urico izolirate in ignorirate. »Pes mora biti poslušen in tudi zato je pomembno, da z njim obiskujete pasjo šolo. Pri dobermanu je to še posebej priporočljivo, saj je nemalokrat njegov odnos do drugih živali, predvsem drugih psov, problematičen. Izjemno pomembna je torej pravilna socializacija v zgodnji mladosti. Če jo pravilno izvedemo, potem ne bo problemov. Bo pa doberman vedno želel biti dominanten ali vsaj enakovreden – zelo malo je pripadnikov te pasme, ki bi se podrejali. Če sta socializacija in vzgoja pravilni, bodo tisti, ki so bolj odprte narave, imeli veliko pasjih prijateljev, tisti, ki so bolj zadržani, pa bodo druge preprosto ignorirali.«

Na vprašanje, kakšen bi bil idealen lastnik dobermana, sogovornica odgovori, da vsekakor aktiven, priporočljivo je, da je poznavalec pasme in živi v hiši z ograjeno parcelo, delal naj bi doma ali imel možnost vzeti psa v službo. Nekdo, ki ima dosti časa in bo znal psa disciplinirati, a mu sočasno dati ogrom­no ljubezni; lahko je posameznik, par ali družina. »A ko v vaš dom pride doberman, ste dobili senco, saj gospodarju sledi vedno in povsod – čeprav le do stranišča ali kopalnice,« se zasmeji Mojca.