V skupini švicarskih planšarskih psov najverjetneje bolj poznamo druge tri pasme: bernskega planšarskega psa, velikega švicarja in appenzelerja. Entlebuherski planšarski psi so zelo podobni appenzelskim, razlikujejo se po malo manjši rasti in kratkem repu ter po tem, da izvirajo iz drugega švicarskega kantona. Za vse te »švicarje« je značilen črn kožuh z rjavimi ožigi in belimi lisami po glavi, prsih in šapah. Najmanjši iz pokrajine Entlebuch dosežejo slabih 50 centimetrov plečne višine in tehtajo med 25 in 30 kilogrami. Po izvoru celo skupino uvrščamo med molose, za prednike teh psov pa se predvideva, da so prišli v Švico že v prvem stoletju pred našim štetjem z rimskimi vojaškimi formacijami. S križanjem z domačimi pastirskimi psi so nastale štiri prepoznavne pasme, ki so barvno enake, razlikujejo pa se po velikosti, dolžini dlake in repa.

Delovni psi s švicarskih kmetij niso bili že od nekdaj tako pravilno tribarvno obarvani, šele sodobni kinološki standardi zadnjih sto let so jim nadeli ta prepoznavni videz. Zgodovina pasme govori o švicarskih psih kot »sodelavcih« s kmetij, kjer so jih imeli za čuvaje in spremljevalce živine na paši ter pri transportu blaga in varovanju kmetij. Ker so bili močni, so jih uporabljali tudi potujoči trgovci in krošnjarji kot vprego ter revnejše družine, ki si niso mogle privoščiti svojega vlečnega konja. Tako lahko še iz bližnje preteklosti najdemo fotografije, na katerih so močni švicarski planšarji vpreženi v vozičke, naložene s posodami mleka, drvmi in drugim blagom.

Psi za dopolnilni pouk

Eno redkih legel entlebuških planšarskih psov v Sloveniji smo spoznali pri Katji Rož­man, tik ob najstarejši cerkvi pri nas v Hrastovljah. Katja, ki ji kilometrine s psi ne manjka in je tudi kinološka sodnica, o tej najmanjši različici švicarskih planšarjev pove: »Entlebuherji so me pritegnili zaradi podobnosti z velikim švicarjem, ki je bil tudi moja prva švicarska pasma. Všeč mi je njihov videz – tribarvnost, značaj, ki ga odlikujeta predanost in navezanost na gospodarja, hkrati pa njihova neutrudnost, ki me vedno znova pripravi, da preživim večino prostega časa v naravi, na dolgih sprehodih in v igri z njimi.«

Malo drugače povedano: Katjine prejšnje izkušnje so bile zelo pravšnje za takšno pasmo, ki jo odlikujejo bistrost, močan značaj, izredna živahnost in predanost svojim ljudem. Lastni sta jim močna teritorialna pripadnost in nezaupljivost do tujcev, kar je značilno za dominantne, samozavestne pse. Logično sklepanje nam torej pove, da potrebujejo skrbno vzgojo in socializacijo, da se kot lastniki znamo postaviti nad njihova dominantna nagnjenja. Pasma zato ni najbolj primerna za neizkušene ljubitelje psov in živ­ljenje v majhnem mestnem stanovanju, saj nam bo kuža s presežki energije povzročil tudi kakšno škodo. Razlike med značaji pasem naj nam bodo prvo vodilo, ko razmišljamo, kakšnega ljubljenca si želimo, in zunanji videz raje pustimo ob strani – entlebuški planšarji nedvomno potrjujejo to pravilo.

Švicarska natančnost

Čeprav so videti kot pomanjšani bernski planšarji, njihov značaj ni tako umirjen in nezahteven. Katja o vsakodnevnih potrebah pove: »Entlebuherji so aktivna delovna pasma z nadpovprečnimi vadbenimi potrebami. Dnevni sprehodi so obvezni, vendar sami sprehodi ne zadostujejo. Če želimo imeti mir, jim moramo vsak dan omogočiti vsaj uro igre z žogo, agilityja, igre s frizbijem, plavanja in podobno. Drugače bo pes postal prava tečnoba. Lastniki se morajo zavedati, da morajo dodaten del svojega prostega časa nameniti nekakšni igri oziroma miselnim pasjim aktivnostim.«

Z entlebuškimi planšarskimi psi se je treba sistematično ukvarjati že od njihovega rojstva, le tako si bomo zagotovili, da bodo odrasli v prijazne družinske ljubljence. Po Katjinih izkušnjah so glede na svojo velikost zelo močni in tudi dokaj odporni na bolečino, zato se vadba s fizično prisilo pri njih ne bo obnesla. Pohvale, crkljanje in priboljški so pri šolanju veliko bolj učinkoviti kot fizično kaznovanje. Te pse je treba dosledno vzgajati, zgodaj socializirati in jim nameniti čim več pozornosti in aktivnega gibanja. Šele ko so dosledno obravnavani, razkrijejo svojo srčno naravo, saj drugače zanikamo njihovo delovno in samostojno preteklost ter genski zapis.

Po vseh teh opozorilih lahko z gotovostjo napišemo, da so zaradi svoje prijetne narave, inteligentnosti in predanosti ti čudoviti psi primerni za aktivne in športno navdušene lastnike. Švico še danes odlikujejo natančnost, samostojnost ter urejenost in vse te lastnosti morajo imeti tudi skrbniki entlebuških planšarskih psov. Poenostavljeno, gre za sposobnost razviti kompleksnejši medsebojni odnos med človekom in psom.