Dobri skrbniki vedo, da njihovih korenin ne smejo zatreti, ampak se morajo potruditi, da jim omogočijo čim več prostora za gibanje, tek in igro. Kinološki strokovnjaki tudi opozarjajo, da skrbniki teh kužkov ne smejo pozabiti na dosledno vzgojo, saj bo lepo vzgojen pes, ki bo ubogal predvsem na odpoklic, lahko užival več svobode kot tisti, ki bo neposlušen in povrhu vsega še teriersko trmast. »Vzgoja je ključna predvsem v prvem letu njegove starosti,« je prepričan izkušen kinolog Janez Plestenjak. »Ker zna biti jack russell malce samosvoj, je še toliko bolj pomembno, da ga čim prej naučimo, kaj je dovoljeno in kaj ne. Postaviti mu je treba meje, jih dosledno upoštevati in pokazati, kje je njegovo mesto na hierarhični lestvici. Pri šolanju pomaga zavedanje, da je vsak pes oportunist, zato mu moramo pokazati, da je zanj najboljše ravno to, da nas uboga. Spodbujanje s pozitivno motivacijo se običajno dobro obnese, če ne, pa je treba uporabiti tudi druge metode. Koristno je, da pes pozna osnovne ukaze, med katerimi so na primer tudi počakaj, fuj ali kakšen drug znak prepovedi. Naučiti ga moramo, da privezan na vrvici ne sme vleči in da pride k nam, kadar ga pokličemo.« Sogovornik še svetuje, da psa ni priporočljivo klicati večkrat zaporedoma po imenu, temveč raje le enkrat ali dvakrat in takrat odločno. Skrbnik mora mladička tudi dobro socializirati, kar pomeni, da ga pravočasno spozna z urbanim okoljem, drugimi živalmi, otroki in poskrbi, da si pridobi čim več pozitivnih izkušenj.

Majhni in simpatični

Jack russell terierji so dokaj majhni psi, saj njihov standard narekuje, da naj bi imeli od 25 do 30 centimetrov plečne višine in tehtali od pet do sedem kilogramov. Njihova dlaka je lahko kratka oziroma gladka, žimasta (najbolj odporna na vremenske razmere, čvrsta ob telesu in ne štrli, na glavi je nekaj brkov) ali resasta (bolj bujna in nekoliko štrleča). Slednja potrebuje največ nege, saj je treba psa na dva ali tri mesece trimati (odstranjevati odmrlo dlako ali jo krajšati s posebnim pripomočkom – trimerjem), če imate voljo in nekaj ročnih spretnosti, odlikujeta pa vas tudi natančnost in potrpežljivost, se lahko tega postopka naučite sami. Pri jack russell terierjih obstaja več barvnih različic kožuščka, prevladuje pa bela z rjavimi oznakami predvsem na glavi in križu ali kje drugje po trupu. Poznamo še belo-črne predstavnike in tribarvne, ki imajo na pretežno belem kožuhu tako rjave ali črne oznake. Njegove značilnosti so še raven hrbet, strumna hoja, mandljaste oči pa so majhne, temne z ostrim pogledom. Uhlji so naprej prepog­njeni, dobro okretni, medtem ko je repek visoko nastavljen in pokončno, sabljasto nošen.

Predstavniki pasme so kljub svoji majhnosti neustrašni, samozavestni in pogumni. So izjemno aktivni, žilavi in tudi navihani, zato je treba njihovo odvečno energijo usmeriti v želeno dejavnost. »Zelo primerni so za izvajanje različnih pasjih športov, radi tečejo ob kolesu, zmeraj več sodelujejo pri agilitiju in tudi rally obedienceu,« je namignil Plestenjak, ki ima doma tri psičke, in sicer sedemletno Tio, njeno hčer Salvi in leto dni staro Ranko. Po njegovih besedah ta pasma sicer potrebuje precej gibanja, a to ne pomeni, da mora biti skrbnik suženj svojega psa. »Če je le mogoče, mu vsaj enkrat na dan privoščite aktiven sprehod, seveda pa bo najbolj vesel, če ga boste čim pogosteje vzeli s sabo.« Glede hrane so ti psi nezahtevni, čeprav obstajajo med njimi tudi razlike. Nekateri so bolj ješči, drugi manj, a pomembnejše od tega je, da jim postrežete s kakovostno hrano. »Mladičke, stare do pol leta, naj bi hranili trikrat na dan, potem pa le dvakrat na dan. Če je pes v normalni telesni kondiciji, ni nič hudega, če se kdaj kakšen obrok izpusti, saj tudi v naravi zveri nimajo vedno vsega na razpolago. Svetujem, da mu poleg briketov občasno ponudite še kuhano jed, surovo govedino, še posebno mlajšim psom po obroku dvakrat do trikrat na teden telečjo kost za glodanje ali kakšen kos govejega ali ovčjega neočiščenega ali sušenega vampa. Priporočam, da občasno naberete pasjo ostro travo in jo kot drobnjak narežete na drobno (dva ali tri milimetre, in če imate večjo količino, jo lahko tudi zamrznete) ter mu jo ponudite pomešano med hrano. Pes nagonsko čuti, da je zanj koristna, in sicer za nevtralizacijo želodčnega soka.«

Jack russell terierji so zvesti, prikupni in nadvse simpatični, a zaradi svoje energičnosti potrebujejo aktivnega in odločnega skrbnika. Če želite umirjenega, lenega štirinožnega prijatelja, ki bo ves dan poležaval na kavču, potem se raje odločite za katero drugo pasmo. Jack russell vas bo nam­reč polno zaposlil (čeprav zna biti v stanovanju lepo discipliniran in umirjen!), a vas bo hkrati razveseljeval in vas znova in znova opominjal, da je življenje čudovito.