Nemški kratkodlaki ptičar je znan po tem, da lahko najde katerokoli divjad, od najmanjših ptičev in zajcev do večjih živali, kot so divje svinje in jelenjad. Ima odlično stojo, izvrsten je v šarjenju, zelo učinkovit je kot prinašalec tako na kopnem kot iz vode, zaradi atletske konstitucije mu noben teren ne povzroča težav, s križanjem najboljših krvosledcev pa daje pasma vrhunske rezultate tudi na tem področju.

Zanimivo, da kljub vse večji prepoznavnosti pasma ostaja najbolj priljubljena ravno med zeleno bratovščino. Ker so pogosto v rokah lovcev in njihovi pomočniki, so predstavniki pasme ohranili delovne navade in s tem svoje največje odlike. »Nemški kratkodlaki ptičar seveda na svet prinese le potenciale, od vodnika pa je odvisno, ali jih bo pes lahko izkoristil in postal na katerem koli področju celo specialist, ki lahko doseže vrhunske rezultate,« pojasni sogovornica Branka Lah iz psarne Hudobrek. Vsem lastnikom, ki se odločajo za nakup te pasme, polaga na srce, naj se o njej prej dobro pozanimajo. »To so namreč izjemno živahni, aktivni psi, ves čas pripravljeni za delo in energični, zato niso primerni za tiste, ki bi si želeli imeti ob sebi mirnega kužka za crkljanje na kavču. Ti psi potrebujejo ob sebi človeka, ki bo razumel in spodbujal njihov plenski nagon ter znal njihovo energičnost usmeriti v kaj koristnega. Še najbolje v tisto, za kar je bil ustvarjen – delo v lovišču,« razloži sogovornica, a še enkrat poudari, da je sicer to vsestransko uporaben pes. Pogosto ga vidimo kot uspešnega tekmovalca v športnih kinoloških disciplinah, še zlasti v agilityju in rally obedienceu, prav tako v skijoringu (teku na smučeh s psom), bikejoringu (vleka kolesarja) ali canicrossu (teku s psom). »Dejstvo je, da lahko njegov potencial uporabijo tako tekmovalci na športni sledi kot vodniki, ki potrebujejo zanesljivega, okretnega psa z odličnim nosom. Že večkrat so dokazali, da lahko ti psi s svojim nosom in zasnovami odkrijejo marsikaj in marsikoga veliko bolje kot najbolj sodobne naprave. Izkazali so se kot odlični reševalci, policijski pomočniki in še bi lahko naštevali.«

Branka pojasni, da se nemški kratkodlaki ptičar, po njenih izkušnjah in tudi izkušnjah drugih lastnikov ptičarjev ter vzrediteljice, s katero se druži, odlično obnese kot čuvaj, saj na neznance opozori z laježem, ni pa napadalen. Malo manj spreten je le v družbi majhnih otrok, kajti v svoji energičnosti spregleda vse, kar je med njim in igračo, pri samcih pa je včasih potrebna tudi previdnost pri drugih psih, saj se lahko zgodi, da bo s kakšnim zapletel v konflikt. Precej bolj strpni so do samičk, čeprav bi na splošno lahko rekli, da znajo stkati zelo pristne prijateljske vezi med pasjimi kolegi.

Tudi v družinskem okolju bo ptičar vesel, če ga boste aktivirali z različnimi povelji. »Meje ptičarjevega znanja so omejene le z mejami vaše domišljije,« je prepričana Branka. »Lahko ga naučite raznih dnevnih opravil (prinašati časopis ali copate), iskati izgubljene predmete in podobno. Nekateri ga uporabljajo celo na polju, preden gredo s traktorjem kosit, da jim ptičar nakaže, ali so v travi morda skriti mladički kakšnih živali (na primer srne). Vseh teh nalog in tudi sobivanja je treba psa naučiti, zato je obisk pasje šole skoraj obvezen.« Pri šolanju je po Brankinih besedah pomembno, da se naslonimo na njegove naravne zasnove. »Zaradi dobrega plenskega nagona je zanj idealen sodobni pristop k šolanju, ki temelji na pozitivni motivaciji s hrano (priboljški) in igračo. S primerno igračo (na primer žoga, kong …) pri mladem psu dosežemo zelo dobro pozornost, ki je osnova za vse vaje poslušnosti, pomembno pa je, da ga mirno in v pravem trenutku popravimo, če naredi kaj narobe. Ker bo mladega ptičarja zanimal tudi svet okoli njega, je treba biti pri vseh naučenih vajah zelo dosleden. Mladiček mora že v rani dobi utrjevati naravne zasnove za stojo. V mladosti ga ne smemo pustiti, da bi prosto gonil divjad, zato ga moramo imeti pred dokončanim šolanjem vedno na vrvici. S pravilnim pristopom in šolanjem pa lahko pri odraslem psu stojo tako utrdimo, da bo plen, ki ga vidi ali zavoha, le nakazal in obstal, s tem pa tudi pridobimo čas, da ga pripnemo na vrvico in se z njim za nagrado poigramo.«

Dejstvo je, da obisk pasje šole ni dovolj, da boste s svojim nemškim kratkodlakim ptičarjem srečno sobivali. Lastniki namreč dobro vedo, kako pomembni so pri razvoju osebnosti psa njegovi vzreditelji. Ti poskrbijo, da kuža zraste v zrelega, poslušnega, čustveno uravnovešenega odraslega psa s stabilnim značajem. Z rodovnikom si bodoči skrbniki pri preverjenih vzrediteljih zagotovijo mladiča z vnaprej predvidenimi fizičnimi in značajskimi lastnostmi, zato je prav, da se za nemškega kratkodlakega ptičarja odločijo le tisti, ki bodo psa dobro poznali, in izberejo tistega, ki bo čim bolj ustrezal njihovemu načinu življenja. »Za lastnike, ki ob vsakodnevnih aktivnostih ne najdejo časa za aktivno preživljanje prostega časa s svojim psom ali pa si za počitek raje izberejo kavč, ptičar nikakor ni primerna pasma, saj lahko neporabljeno energijo usmeri v negativno vedenje (grizenje pohištva, obsesivno vedenje …). S pravim pristopom pa si lahko vzgojimo poslušnega psa, ki se bo odlično vključil v naše vsakdanje življenje.