Pomeranci so potomci polarnih vlečnih psov, ime pa so dobili po zgodovinski pokrajini Pomeranija (južni del Baltskega morja, ki zdaj pripada Poljski in Nemčiji). Še preden so jih začeli vzrejati v tako majhni različici (včasih so ti psi tehtali tudi do 10 kilogramov), so stražili črede ovc. Večjo pozornost so jim ljud­je začeli namenjati, ko je leta 1888 angleška kraljica Viktorija dobila v dar takšnega kužka iz Italije. Kraljica je tudi pripomogla k temu, da so pomeranci postajali čedalje manjši. Dandanes se odlično obnesejo v vlogi družinskih spremljevalcev, družabnikov. Najbolj priporočljivi so za ljudi z mirnejšim oziroma sproščenim značajem, ki pa so vendar precej aktivni.

Enaki, a značajsko različni

Nika Kocjančič je ena izmed skrbnic, ki jim dneve doma krajšajo predstavniki pasme pomeranec. »Prvo psičko sem uvozila iz Amerike pred 16 leti, pozneje so od tam prišli še trije kužki. Zdaj imamo doma pet pomerancev, starih od 10 mesecev do 13 let, nekaj pa pri prijateljih v solastništvu.« Kužki so jo očarali, ko jih je prvič zagledala, saj so jo pritegnili ne le s svojim videzom, ampak tudi umirjenim in stabilnim značajem.

Sogovornica svetuje, da naj se bodoči lastniki o pasmi poučijo na svetovnem spletu, res verodostojne podatke o pasmi pa dajejo predvsem pasemski klubi ter dolgoletni in priznani vzreditelji. V tujini se da dobiti tudi veliko knjig, revij in videoposnetkov ... »Zavedati pa se je treba, da je vsak predstavnik pasme osebek zase. Tako kot smo si ljudje značajsko različni, so si tudi kužki. Težko je tudi govoriti o kakršnih koli tipičnih razlikah med samčki in samičkami,« pojasni Nika. Vsekakor pa za njihove zunanje lastnosti veljajo strogi standardi, ki jim morajo zadoščati vsi pomeranci z rodovnikom. V njih je med drugim navedeno, da ne smejo biti višji od 22 centimetrov, tehtajo pa približno dva kilograma in pol. Nekateri so tudi lažji, saj jim jeziček na tehtnici pokaže komaj dva kilograma. Imajo gost kožušček, ki je lahko različnih barv, in sicer od bele, rdečkaste, krem, črne, rjave, oranžne, sive, dvobarvna in bela, črna z ožigi, oranžna, rdeča in krem s črnimi konicami. Pomeranci imajo dvojno dlako, ki je sestavljena iz zelo mehke poddlake in bujne krovne dlake. »Nega psa ni preveč zahtevna, česati ga moramo vsaj enkrat na teden, če je dlaka pravilne strukture, pa se niti ne umaže pretirano. Redno mu je treba tudi krajšati kremplje in čistiti zobke.« Njihov nosek je kratek, očke so temno rjave, ušeska sta majhna in zavihana nazaj, repek je visoko štrleč, močno odlakan in nošen prek hrbta.

Ljubitelji zmernih temperatur

Pomeranec kljub svoji majhnosti potrebuje redne sprehode. Rad je v naravi, v gozdu, veseli se izletov na morje in drugih avantur. »Nekateri se zelo radi kopajo, druge pa težko prepričaš, da se bodo prostovoljno zmočili,« z nasmehom pove Nika in nadaljuje: »Najbolj jim ustreza zmerna temperatura, ne prevroče in ne premrzlo. Zimo, kot vsi polarni kužki, obožujejo, moramo pa jim zaščititi tačke. Prav tako ni priporočljivo predolgo zadrževanje v snegu, saj so kužki navajeni ogrevanih prostorov in se lahko zaradi prevelikih temperaturnih razlik prehladijo. So pa zelo zadovoljni tudi poleti in ob primerni kondiciji in pazljivosti, da ne tvegamo pregretja, se veselijo dolgih poletnih sprehodov in hlajenja v primernih vodah.«

Prilagodljivi in družabni

»Pomeranci so načeloma značajsko stabilni kužki, prijazni in veseli, ponosni, pozorni, lahko učljivi, vendar vzgoja ne sme biti preveč avtoritativna. Slaba lastnost je mogoče njegova velikost, zaradi katere ljudje pozabijo, da gre še vedno za prave pse, prepogoste so tudi poškodbe zaradi nepazljivosti. Ravno zato morajo biti aktivni in energični otroci zelo previdni v njihovi bližini. Družinam so zelo privrženi in zvesti vsem njihovim članom, zato znajo s svojim glasom opozoriti na nepridiprave. »Tem kužkom pravijo tudi 'alarmni psi'. So dobri čuvaji, zelo čuječi, čeprav se tudi tu med sabo razlikujejo. Nekateri lajajo več, drugi manj. Gostov se običajno najprej glasno razveselijo, po krajšem času se nekateri umaknejo, nekateri pa najdejo svoj prostor v naročju obiskovalcev.« Vzrediteljica še poudari, da nimajo izrazitega lovskega nagona niti težav z drugimi kužki in drugimi živalmi ter da s primerno vzgojo bivajo v sožitju z vsemi živalskimi vrstami. »So zelo lepo učljivi, vendar tudi precej samostojni. Potrebujejo učenje s pozitivno motivacijo, če jih boste šolali s prisilo, ne boste dosegli uspehov,« je prepričana.