Daleč najboljši voh je to pasmo povzdignil med pasje detektive, po zvestobi človeku pa je tako rekoč legendarna. »To je pes, ki bo s tabo v dobrem in slabem, poslušal bo tvoje šale, s tabo kolesaril, šel v hribe ali pa poležaval zvečer ob kaminu,« pove s posebno iskrico v očeh vzrediteljica Mateja Puhar. Razloži še, da krožijo najrazličnejše zgodbe o tem, kako je pasma nastala. »Dejstvo je, da je starejša od tisoč let, nekatera pričevanja gredo vse do Rimljanov. V srednjem veku so imeli te pse predvsem plemiči na francoskih in pozneje angleških dvorih. Z njimi so hodili v lov, vedno pa so bili z njimi upodobljeni tudi na slikah,« se nasmehne gostiteljica. »Ker je to pasma z daleč najboljšim vohom – zazna lahko sledi, starejše tudi od treh dni –, ameriška policija uporablja bloodhounde za iskanje pogrešanih oseb in pobeglih zločincev. Njihovo drugo ime je pes svetega Huberta, ki je zaveznik lovcev, zato so seveda tudi sprem­ljevalci lovcev.«

Skrbništvo psa prinaša odgovornosti

Pupo, ki dela družbo njej in njeni družini, so pred osmimi leti pripeljali iz Italije, iz vzreje Allevamento Vascia. V rodovno knjigo je bila vpisana na 34. mesto, kar pomeni, da teh psov v Sloveniji ni bilo veliko in še zdaj mnogi pasme ne (pre)poznajo. Precej bolj je razširjena v Rusiji, Italiji, na Češkem in Poljskem ter v Belgiji. Ko mimoidoči vidijo njihovo Pupo, največkrat rečejo: »O glej, Pluton,« saj zaradi dolgih visečih ušes in malo zgubanega obraza spominja na Disneyjevega risanega junaka. »Toda prikupen videz ne sme biti razlog, da se ljudje odločijo za nakup katerega koli psa, saj vsak zahteva veliko odgovornosti, precej je skrbi za nego, zdravje in podobno,« poudari Mateja. »Pri psu sv. Huberta sicer nega dlake, ki je po trupu kratka in trda, po uhljih in glavi pa svilnato mehka, ni zahtevna, so pa zahtevna ušesa, ki jih je treba stalno čistiti, ker se vlečejo po tleh in padajo v posodo s hrano, kar lahko povzroči razvoj bakterij in vnetja. Tudi oči s povešenimi vekami je treba posebej negovati ...«

Družabni velikan

Pes sv. Huberta spada med prilagodljive, saj lahko vse dneve poležava doma v družbi skrbnika, lahko pa je ves dan v pogonu. »Ni pomembno, kam in kako, pomembno je, da je s tabo. Takrat je najbolj zadovoljen. Vsekakor moram poudariti, da to ni pes samotar ali pes za v pesjak, saj potrebuje družbo ljudi, še posebno rad ima otroke. Prav obožuje jih,« poudari sogovornica. Po njegovi velikosti bi kdo sklepal, da je tudi dober čuvaj, pa ni tako. »Morda se ga kdo ustraši zaradi videza, toda po značaju je vse prej kot strašni odganjalec tatov. Ti psi niso agresivni, temveč prijazni in dobrodušni. Naša Pupa obiskovalce vedno sprejme z velikim navdušenjem in zalaja samo v pozdrav in takrat, ko je treba pripraviti njeno posodo s hrano. Nikoli se ne brani niti igre s pasjimi prijatelji, saj na splošno ni konfliktna in se ne spušča v kakšne dvoboje, res pa je, da se najraje igra s pasjimi mladiči.«

Potrebuje ljubezen

Med pogovorom o pasji vzgoji Mateja iskreno prizna, da ti psi po njenem mnenju niso najbolj učljivi. »So kar precej trmasti, zato je treba biti vztrajen, ponavljati in ponavljati vaje. Samo tako ti uspe. Ko je bila Pupa stara šest mesecev, sva opravili malo pasjo šolo, kjer se je naučila osnov, ki jih uboga še danes. Kadar kaj želimo od nje, običajno prisluhne vsem članom družine, a kljub temu lahko rečem, da uboga nekatere bolj kot druge.« Mateja še doda, da se je treba zavedati, da vsak človek ni primeren za psa. »Pa ne samo za blood­hounda, ampak katerokoli pasmo ali pač mešanca. Če nimaš dovolj močnega značaja in psa ne obvladaš, bo on nadvladal tebe. Brez kakršnega koli fizičnega nasilja mu moraš od prvega dne dati vedeti, da je ljubljen družinski član, vendar v našem krdelu na zadnjem mestu. Drugače pa bloodhound ni zahteven pes. Potrebuje samo veliko ljubezni.«